Pojdi na vsebino

Ateizem

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov

Ateizem ali brezboštvo.

[uredi]
  • Kar se moje vernosti tiče, priča drugačna tradicija. Človek se pač najprej rodi svojim staršem in tradicija, ki sega v očetovi družini daleč nazaj – recimo liberalna, je tradicija, da si vsakdo, ko odraste, sam izbira svojo vero. Moja mati, ki je pa Judinja, pa preko praga holokavsta ni prinesla s seboj judovske vere, tako kot večina tistih, ki so ta holokavst doživeli. Moje drugo rojstvo, kot se reče – skratka, takrat ko sem se moral sam odločit, sem se odločil, da ne bom iskal Boga – v tem je ateizem – ker se mi je zdelo, da mora človek živet tako kot misli, da mora živet, ne da bi se opiral na Boga. Zdelo se mi je, da Bog kot opora, je pravzaprav lahko neke vrste opravičenje in opravičilo za stvari, ki bi si jih človek moral naslovit sam nase in bit sam zanje odgovoren. Se pravi, zame ni ateizem pridiganje ateizma ali kaj podobnega, spoštujem vsako vero – v tem sem bil vzgojen že doma, ampak sem se odločil, da – prvič, to kar je jasno – če se človek s filozofijo ukvarja, takoj ve, da na to vprašanje seveda ni mogoče razumsko odgovorit z dokazi otipljivih stvari, in drugo se mi je zdelo, da je etična drža, moja osebna, ko človek ne more izsilit doživetja nečesa iz sebe, da je poštena drža ta, da živiš odgovorno do samega sebe, ne da bi se opiral na neko konkretno veroizpoved – ne bom rekel vero: človek vedno v kaj veruje, ne more samo brez uma živet. Ampak da bi se oprl na neko konkretno veroizpoved se nisem odločil tudi zato, ker, kot rečeno, mislim, da se človek mora opirat nase in ne iskat drugih izgovorov za neko bitje, ki bi bilo za vse krivo namesto mene, ali pa zaslužno konec koncev. (o svoji veri na okrogli mizi v oddaji Polnočni klub)[1]
  • Se mi zdi, da je položaj ateizma pravzaprav tista sicer ničelna točka javnega verovanja, recimo, ki pa je morda najbolj soodgovorna za toleranco. Tako da, jaz bi videl danes težo ateistične pozicije v tem, da je to pravzaprav tista točka, ki – seveda, če je spodoben ateizem – je sposobna pomagat pri toleranci – na tem področju, ravno s to ničelno pozicijo, recimo. Ker vemo, da v predhodnih časih, ko se je po verskih vojnah v Evropi razmišljalo o točki tolerance, so filozofi in teologi, ki so govorili o toleranci, razvijali deizem, torej kot posplošeno vero, ki bi bila za vse enaka. Danes pa vemo, da tisto, kar je za vse enako, pravzaprav ni najboljše. Torej univerzalno verovanje za vse ni ... tako da se mi zdi tu neka soodgovornost, recimo, ateistov za versko in sicer toleranco se mi zdi dosti pomembna, se pravi, ni, da ateisti ne bi imeli nič z verovanjem, ampak vsaj to – toleranca bi nam morala biti z verujočimi, najrazličenejše verujočimi, skupna, in morda je iz te ničelne točke lažje spregovorit o toleranci, kot iz točke verovanja, ki je pogosto zelo zaverovano. Zaverovan ateizem pa ni nič boljši, in to je tisto, kar smo imeli v prejšnjih časih [v komunizmu v Sloveniji].[2]
  • Kdor trdi, da ni veren, vendar iskreno išče, je čisto blizu Bogu. (Pedro Opeka)[3]

Viri

[uredi]
  1. Polnočni klub: Verovati ali ne, 4d.rtvslo.si, 21. marec 2008, 23:32–25:51.
  2. Prav tam, 45:17–46:45.
  3. Pedro Opeka, Spodbudne besede, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2015, stran 79.