Pojdi na vsebino

Velelnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Velélnik ali imperatív je glagolska oblika za izražanje velelnega naklona,[1] torej glagolskega naklona, ki izraža zaželenost glagolskega dejanja[2] oziroma spodbuja k vršitvi dogodka (nesiva, pojdimo, delajmo, molči, pridita, prenehajte, bodi povedano).[3] Rabi se za 1. osebo dvojine in množine ter 2. osebo vseh števil.[4]

Izražanje zaželenosti

[uredi | uredi kodo]

Zaželenost glagolskega dejanja, ki ga izraža velelnik, je večja ali manjša, lahko je komaj nakazana ali pa celo nasilna. Pomeni lahko prošnjo, nasvet, željo, poziv, zahtevo, dovoljenje, zapoved.[2]

Tvorba

[uredi | uredi kodo]

Velelnik tvorimo iz sedanjiške osnove:[3]

  • z glagolsko pripono -i- (nesemnesiva, nesimo, nesi, nesita, nesite; nosimnosiva, nosimo, nosi, nosita, nosite);
  • z glagolsko pripono -j- (delamdelajva, delajmo, delaj, delajta, delajte; jemjejva, jejmo, jej, jejta, jejte);
  • s krnitvijo -e-ja pri glagolskih priponah na -je- (kupujemkupujva, kupujmo, kupuj, kupujta, kupujte; pijempijva, pijmo, pij, pijta, pijte);
  • posebnosti so velelniške oblike imetiimej; gledatiglej; bati seboj se; statistoj; vedetivedi; itipojdi; bitibodi.[4]

Trpna oblika velelnika je opisna (hvalitibodi hvaljen; povedatibodi povedano).[3]

Končnice v velelniku so iste kot v sedanjiku, le da je v ednini ničta končnica (-ø):[4]

Ednina Dvojina Množina
1. os / -va -mo
2. os -ø -ta -te

Obstajajo tudi glagoli, ki velelniških oblik ne poznajo (npr. glagol 'moči').[5]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. https://www.fran.si/130/sskj-slovar-slovenskega-knjiznegajezika, vpogled: 22. 2. 2017.
  2. 2,0 2,1 Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.
  3. 3,0 3,1 3,2 Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
  4. 4,0 4,1 4,2 Žagar F. Slovenska slovnica za vsak dan. Celjska Mohorjeva družba, 2011.
  5. Mirtič, T., 2018. Velelnik glagola »videti« je »glej« ali »vidi«?. Jezikovna svetovalnica, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop 18. 1. 2018.