Pojdi na vsebino

Papeški slovenski zavod v Rimu

Dodaj povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Papeški slovenski zavod
Pontificio Collegio Sloveno
latinsko Pontificium Collegium Slovenicum de Urbe
Ustanovljena1960
Tipštudijski dom za duhovnike
Verska pripadnost
Rimskokatoliška cerkev
Slovenska škofovska konferenca
RektorJožko Pirc
KrajVia Appia Nuova 884
Rim, Italija
41°50′34″N 12°33′05″E / 41.84278°N 12.55139°E / 41.84278; 12.55139
Spletna stransloveno.blogspot.com

Papeški slovenski zavod v Rimu; italijansko Pontificio Collegio Sloveno; znan tudi kot Slovenik, je kolegij Slovenske škofovske konference, ki je bil ustanovljen leta 1960.

Poslanstvo

[uredi | uredi kodo]

Primarno kolegij deluje kot študijski dom za slovenske duhovnike na študiju v Rimu, hkrati pa opravlja nalogo romarskega središča za slovenske romarje.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Sredi 15. stoletja je romarska bratovščina pod vodstvom duhovnika Hieronima s Ptuja zgradila v Rimu hospic za slovanske romarje pri cerkvi sv. Marine, kasneje na njenem mestu zgrajene cerkve sv. Hieronima. Po Tridentinskem koncilu sredi 16. stoletja se je v hospicu začela nova dejavnost, to je skrb za izobraževanje duhovnikov, ki je potekala s številnimi reorganizacijami, preimenovanji in prekinitvami. Ob tem je hospic postajal vedno bolj hrvaška ustanova. Spor okrog imena zavoda je papež reševal še leta 1902. Danes nosi naslov »Papinski hrvatski zavod svetog Jeronima«. Tako smo se Slovenci morali odpovedati svojemu (ali skupnemu zavodu za vse južnoslovanske narode) in bili prisiljeni leta 1960 v Rimu ustanoviti svoj zavod za slovenske duhovnike in romarje.

Zaradi prej opisanega je 31. maja 1960 pater Anton Prešeren na tedanjo Kongregacijo za semenišča in študijske ustanove naslovil prošnjo za ustanovitev slovenskega cerkvenega zavoda v Rimu[1], ki bi nosil ime Institutum SS. Cyrilli et Methodii in bi lahko sprejel 10 duhovnikov[2]. 4. julija istega leta je kongregacija odgovorila in naročila pripravo statuta ter pravil; zavod pa je poimenovala kot Slovenski cerkveni konvikt (Convitto ecclesiastico Sloveno)[2]. 22. novembra 1960 je kongregacija izdala dekret o ustanovitvi Slovenskega zavoda v Rimu (Collegium Slovenorum de Urbe)[3].

Pet let pozneje, 4. novembra 1965, je Republika Italija Slovenskemu zavodu priznala položaj pravne osebe.

Lokacije

[uredi | uredi kodo]

Sprva je bil zavod nastanjen na Via dei Colli 10[4], nato pa so se v študijskem letu 1966/67 preselili na Via Aurelia 476[5] in leta 1971 na Novo Apijevo cesto 884, kjer se nahaja še danes[6].

Pomembni obiski

[uredi | uredi kodo]

19. junija 1973 je papež Pavel VI. odlikoval Slovenski zavod v Rimu z naslovom papeški[7]. 22. novembra 1990 je zavod obiskal tudi papež Janez Pavel II., ki je ob tej priložnosti kot prvi papež maševal v slovenščini[8].

Znanstvena dejavnost

[uredi | uredi kodo]

V okviru »pospeševanja bogoslovnih znanstvenih razprav in njihovega objavljanja«[9] so 10. maja 1978 ustanovili znotraj Slovenika Slovensko bogoslovno akademijo[10], ki prireja t. i. rimske simpozije:

  • misijonski simpozij (1981),
  • Slomškov simpozij v Rimu (1982),
  • Trinkov simpozij v Rimu (1983),
  • Ivanocyjev simpozij (1984),
  • Sedejev simpozij (1986),
  • Missiev simpozij (1987),
  • Gnidovčev simpozij (1988),
  • Mahničev simpozij (1989),
  • Jegličev simpozij (1990),
  • Krekov simpozij (1991),
  • Napotnikov simpozij (1992),
  • Wolfov simpozij (1993),
  • Kleklov simpozij (1994),
  • Karlinov simpozij (1995),
  • Einspielerjev simpozij (1996),
  • Hrenov simpozij (1997),
  • Glavarjev simpozij (1998),
  • Baragov simpozij (1999),
  • Rožmanov simpozij (2000),
  • Ehrlichov simpozij (2001),
  • Grivčev simpozij (2002),
  • Herbersteinov simpozij (2003),
  • Vovkov simpozij (2004),
  • Ukmarjev simpozij (2005),
  • Torošev simpozij (2006),
  • Tomažičev simpozij (2007),
  • Trubarjev simpozij (2008),
  • Stepišnikov simpozij (2009).

Vodstvo

[uredi | uredi kodo]
Rektorji
  • Anton Prešeren SI (22. november 1960 - 7. marec 1965)
  • Maksimilijan Jezernik (7. marec 1965 - 11. julij 2001)
  • Jožko Pirc (11. julij 2001 - 16. september 2010)
  • Franc Mihelčič (16. september 2010 - 1. december 2022)
  • Franc Maršič (1. december 2022 - danes)
Prorektorji
Vicerektorji

Sloveniki

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Seznam gojencev Papeškega slovenskega zavoda v Rimu.

Do leta 2010 je v Sloveniku prebivalo najmanj eno leto štiriinosemdeset gojencev (ki sami sebe imenujejo Sloveniki), ki so dosegli trideset doktoratov, petintrideset magisterijev in tri diplome. V Sloveniku je krajši čas prebivalo tudi dvanajst duhovnikov in en laik ter tudi triintrideset študentov drugih narodnosti[11].

Od leta 1971 Slovenik oskrbujejo Marijine sestre čudodelne svetinje.

Sklici in opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Škulj, 12.
  2. ↑ 2,0 2,1 Škulj, 13.
  3. ↑ Škulj, 15.
  4. ↑ Škulj, 16.
  5. ↑ Škulj, 23.
  6. ↑ Škulj, 29.
  7. ↑ Škulj, 38.
  8. ↑ Škulj, 48.
  9. ↑ Škulj, 122.
  10. ↑ Škulj, 223.
  11. ↑ Škulj, 66.

Viri in literatura

[uredi | uredi kodo]
  • Škulj, Edo (gl.ur.) Od petdesetletnici Papeškega slovenskega zavoda v Rimu, Rim, Papeški slovenski zavod, 2010. (COBISS)
  • Benedik, Marko Delo slovenskih duhovnikov v Rimu v 20. stoletju, Celje, Celjska Mohorjeva družba, 2010. (COBISS).

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]

Ta članek je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Papeški_slovenski_zavod_v_Rimu&oldid=6326545«