Mohamed

Mohamed
Kaligrafska ponazoritev Mohamedovega imena
Rojstvo	ok. 570 n. št. (53 pr. h.) Meka
Smrt	8. junij 632 (61 let) Medina
Vzrok smrti	vročica
Grob	Medina
Poklic	zganjač, pošiljatelj, trgovec, prerok, pridigar, politik, vojskovodja
Poznan po	ustanovitelj in zadnji prerok islama
Zakonci	Kadija bint Kuvajlid (595-619) Sawda bint Zamʿa (619-632) Ajša bint Abi Bakr (619-632) Hafsa bint Umar (624-632) Zajnab bint Khuzayma (625-627) Umm Salama Hind bint Abi Umaja (629-632) Zajnab bint Jahsh (627-632) Juwayriya bint al-Harith (628-632) Ramlah bint Abi Sufyan (628-632) Rayhana bint Zayd (629-631) Safiyya bint Huyayy (629-632) Maymuna bint al-Harith (630-632) Maria al-Qibtiyya (630-632)
Otroci	Sinovi: Qasim, Abd-Allah, Ibrahim Hčere: Zajnab, Rukaja, Umm Kulthoom, Fatima Zahra
Starši	`Abd Allah ibn `Abd al-Mutalib (oče) Amina bint Wahb (mati)

Abū al-kāsim Muḥamad ibn ʿAbd Alāh ibn ʿAbd al-Mutalib ibn Hāšim (arabsko ابو القاسم محمد ابن عبد الله ابن عبد المطلب ابن هاشم), transliterirano tudi kot Mohamed (محمد), je bil mož iz Meke, ki je z islamom dal Arabiji enotno versko podobo. *okoli 570, Meka; † okoli 8. junija 632, Medina.

Muslimani in Bahajci verujejo, da je poslanec in prerok Boga. Poleg tega skoraj vsi muslimani verujejo, da je poslednji prerok, kar jih je Bog poslal človeštvu.^{Koran 33,40}

Mohamed se je rodil leta 570 v Meki na Arabskem polotoku, v zgodnjem otroštvu je osirotel in odraščal pri Abu Talibu, stricu po očetovi strani. Kasneje je delal večinoma kot trgovec, tudi kot pastir, in se prvič poročil, ko je bil star petindvajset let. Imel je navado, da se občasno umakne za nekaj noči v jamo na okoliških hribih in se tako v samoti posveti molitvi. Po svojih besedah je pri starosti 40 let doživel obisk Gabriela in prejel od Boga svoje prvo razodetje. Tri leta po tem dogodku je Mohamed začel javno pridigati o teh razodetjih in razglašati, da »je Bog en sam«, da je popolna »predaja« (dobeseden pomen besede islām) edina pot (dīn), sprejemljiva za Boga ter da je on sam prerok in glasnik Boga, tako kot so bili pred njim drugi islamski preroki.

Mohamed je pridobil nekaj privržencev že takoj na začetku, pri tem pa naletel na sovražnost nekaterih plemen v Meki. Da bi se izognil preganjanju, je Mohamed poslal nekaj svojih pristašev v Etiopijo, potem pa se leta 622 s svojimi privrženci iz Meke preselil v Medino (tedaj pod imenom Jatrib). Ta dogodek, imenovan hidžra, zaznamuje začetek islamskega koledarja, znanega tudi pod imenom koledar po hidžri. V Medini je Mohamed združil plemena pod Ustavo Medine. Po osmih letih bojev s plemeni iz Meke so njegovi privrženci, katerih število je medtem naraslo na 10.000, na pretežno miren način zavzeli Meko. V mestu je uničil poganske malike, nato pa poslal svoje privržence iz mesta uničit vse preostale poganske templje v vzhodni Arabiji. Leta 632, nekaj mesecev po vrnitvi s poslovilnega romanja v Medino, je Mohamed zbolel in umrl. Ob njegovi smrti je večina Arabskega polotoka prestopila v islam, tako da se je pod njegovim vodstvom Arabija združila v eno samo versko občestvo.

Razodetja (znana kot »Aja«, lit. »Znak Boga«), o katerih je Mohamed poročal vse do svoje smrti, so vsebovana v verzih Korana; za muslimane predstavljajo »Božjo besedo« in temelj njihove vere. Poleg Korana muslimani spoštujejo Mohamedove nauke in navade (suna), ki jih je najti v izročilih (hadith) ter življenjepisih preroka (»sira«) in jih uporabljajo kot vir šarije islamskega prava. Muslimani govorijo o Mohamedu in drugih prerokih islama s spoštovanjem in dodajo vedno, kadar se omeni njihovo ime, »mir bodi z njim«. Srednjeveško krščanstvo in pretekli časi so na Mohameda gledali v veliki meri negativno, sodobna zgodovina mu je v svojem mnenju veliko bolj naklonjena.

Imena in nazivi v Koranu

Ime »Mohamed« pomeni »hvalevredni« in se pojavlja štirikrat v Koranu. Koran se obrača na Mohameda v drugi osebi, ne z njegovim imenom, temveč z različnimi evfemizmi, kot so: prerok, sel, božji služabnik (»abd«), glasnik (bašir)^{Koran 2,119}, priča (šahid), ki prinaša dobre novice (mubašir), ki svari (»natir«)^{Koran 11,2}, ki opominja (mudakir)^{Koran 88,21}, ki poziva k Bogu] (da'i)^{Koran 12,108}, poosebljena luč (nur) ^{Koran 5,15} in luč, ki sveti (siraj munir)^{Koran 73,1}. Mohameda Koran včasih imenuje posredno z njegovim stanjem v danem trenutku: tako je o njem govora kot o odetem (Al-Muzami)^{Koran 73,1} in v mrliškem prtu (Al-Mudatir)^{Koran 74,1}. V Koranu naj verniki ne razlikujejo med glasniki Boga in naj verujejo v vse od njih (Sura Al-Bakara)^{Koran 2,285}. Bog je storil, da nekateri glasniki izstopajo^{Koran 2,253} in v suri Al-Azab^{Koran 33,40} Mohameda povzdigne kot »Pečat prerokov«. Koran Mohameda tudi imenuje kot »Ahmad«, to je 'hvalevrednejši' (arabsko أحمد, Sura As-Saf)^{Koran 61,6}.

Viri za življenje Mohameda

Koran

Folio iz zgodnjega korana v kufski pisavi (Abasidska doba, 8.-9. stoletje)

Koran je osrednje versko besedilo v islamu in muslimani verjamejo, da predstavlja besede Boga, kot jih je Mohamedu razkril nadangel Gabriel.

Čeprav se Mohamed omenja neposredno le štirikrat,^{Koran 3,144; 33,40; 47,2; 48,29} obstajajo verzi, ki jih je mogoče razumeti kot namige na življenje Mohameda. Koran pa je le malo v pomoč pri kronološkem življenjepisu Mohameda in številnim v njem zabeleženim govorom manjka zgodovinski kontekst.

Zgodnji življenjepisi

Naslednja po pomembnosti so zgodovinska dela pisateljev v 2. in 3. stoletju muslimanskega koledarja (AH - po hidžri, to je 8. in 9. stoletje). Med drugim so to tradicionalni muslimanski življenjepisi Mohameda (literatura »sira«), v katerih je najti dodatne informacije o njegovem življenju.

Najstarejša ohranjena zapisana »sira« (življenjepisi Mohameda in citati, ki mu jih pripisujejo) je »Življenje božjega sla«, ki jo je napisal Ibn Išak okoli leta 767 (150 AH). Čeprav je izvirnik izgubljen, sta to siro, v precejšnji meri dobesedno, navajala Ibn Hišam in Al-Tabari. Drugi zgodnji viri so zapisi o zgodovini Mohamedovih kampanj, katerih avtor je al-Vakidi (umrl leta 207 muslimanske dobe), in Knjiga velikih razredov (Kitab Tabaqat Al-Kubra) izpod peresa njegovega tajnika Ibn al Sa'd -Bagdadija (umrl leta 230 muslimanske dobe).

Mnogi zgodovinarji se strinjajo, da so prvi življenjepisi točni, čeprav njihove točnosti ni mogoče zagotoviti. V nedavnih študijah so znanstveniki začeli razlikovati med tradicijo, ki se tiče pravnih zadev, in tradicijo, ki je zgolj zgodovinske narave. V prvem primeru bi lahko šlo za iznajdene tradicije, v drugem primeru pa, z izjemami, za snov, ki je bila kvečjemu predmet »tendencioznega oblikovanja«.

Hadit

Zbirke hadit so dodatni zapisi ustnih in fizičnih tradicij o Mohamedu iz časov več generacij po njegovi smrti.

Zahodni akademiki so glede zbirk hadit skeptični, kar se njihove zgodovinske točnosti tiče. V kasnejših obdobjih zapisanih pripovedi strokovnjaki ne odklanjajo a priori, vendar pa o njih sodijo v zgodovinskem kontekstu in na podlagi njihove skladnosti z drugimi viri.

Predislamska Arabija

Glavna plemena in naselbine na Arabskem polotoku za časa Mohameda

Arabski polotok je v glavnem sušen in vulkanski, tako da je razen v bližini oaz ali vodnih virov težko kmetovati. V Mohamedovem času je bila krajina posuta z vasmi in mesti; med njimi sta bili najbolj pomembni Meka in Medina. Medina je bilo veliko cvetoče kmetijsko naselje, Meka pa je bila pomembno finančno središče za številna okoliška plemena. Življenje v skupnosti je bistvenega pomena za preživetje v puščavskih pogojih, saj pomaga domorodnim plemenom v boju s krutim okoljem in načinom življenja. Plemensko ureditev je spodbujala nujnost delovanja kot enote, katere enotnost je temeljila na krvnem sorodstvu. Avtohtoni Arabci so bili bodisi nomadi, bodisi stalno naseljeni; prvi so se stalno selili iz kraja v kraj, iščoč vodo in pašo za svoje črede, drugi pa so se držali svojega kraja in se ukvarjali s trgovino in kmetovanjem. Preživetje nomadov je bilo odvisno tudi od napadov na karavane in na oaze, ki zanje niso pomenili kaznivega dejanja.

Politično je bila Arabija takrat razdeljena na dve plemenski konfederaciji, na Banu Kais, ki je bila ohlapno povezana z Bizancem in prvotno močna na severu in zahodu Arabskega polotoka, ter na Banu Kalb, ki je prvotno izvirala iz Jemna in je bila ohlapno povezana s sasanidsko Perzijo. Ta rivalstva je Islam zatrl, so pa v poislamskih časih dalje vplivala na dogajanja na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki.

V predislamski Arabiji so na bogove in boginje gledali kot na zaščitnike posameznih plemen; njihovi duhovi so bili povezani s svetimi drevesi, kamni, izviri in vodnjaki. Poleg svoje vloge kot prizorišča letnega romanja, je svetišče Kaba v Meki hranilo 360 kipov-malikov, ki so predstavljali božanske zaščitnike plemen. Tri boginje so bile povezane z Alāhom kot njegove hčere: Álat, Manat in al-'Uza. V Arabiji so obstajale monoteistične skupnosti, med drugim kristjani in Judje. Hanife – domorodne predislamske Arabce, ki so »izpovedovali togi monoteizem«  − se poleg Judov in kristjanov pogosto omenja v okviru predislamske Arabije, čeprav je njihova zgodovinskost med znanstveniki sporna. Po muslimanskem izročilu je Mohamed sam bil po rodu Hanif in eden od potomcev Abrahamovega sina Izmaela.

Življenje

Življenje v Meki

Mohamed se je rodil v Meki in tam preživel približno 52 let svojega življenja (ok. 570–622). Ta čas običajno delijo na obdobje pred razglasitvijo njegovih preroških videnj in obdobje po njej.

Otroštvo in zgodnja leta

Mohamed se je rodil okoli leta 570 in za njegov rojstni dan se verjame, da je v mesecu Rabi 'al-avval. Pripadal je klanu Banu Hašim, družina je bila ena od uglednih družin Meke, čeprav se zdi, da je v njegovih zgodnjih letih spadala med manj uspešne. Klan Banu Hašim je pripadal plemenu Kurejš. Tradicija postavlja letnico rojstva Mohameda v leto slonov, ki je dobilo ime po neuspelem napadu aksumskega kralja Abraha, ki je svojo vojsko dopolnil s sloni. Raziskave iz 20. stoletja za ta dogodek predlagajo druga leta, in sicer 568 ali 569.

Miniatura iz rokopisa Jami al-Tawarikh (avtor Rašid-al-Din Hamadani, okoli 1315), ki govori o Mohamedovi vlogi pri ponastavitvi Črnega kamna leta 605

Njegov oče Abdulah je umrl skoraj šest mesecev pred Mohamedovim rojstvom. Po islamskem izročilu so Mohameda kmalu po rojstvu poslali živet z družino beduinov v puščavo, saj je veljalo prepričanje, da je življenje v puščavi zdravo za dojenčke. Mohamed je ostal pri svoji krušni materi Halimah bint Abi Duajb in njenem možu, dokler ni bil star dve leti. Nekateri zahodni strokovnjaki islama zgodovinskost tega izročila zavračajo. Ko je bil star šest let, je Mohamed izgubil svojo biološko mater Amino zaradi bolezni in postal sirota. Naslednji dve leti je zanj skrbel njegov ded Abd al-Mutalib iz klana Banu Hašim, vendar je, ko je Mohamed bil star osem let, tudi njegov ded umrl. Nato je prišel v skrb svojega strica Abu Taliba, novega vodje klana Banu Hašim. Zgodovinar islama William Montgomery Watt pravi, da se v Meki 6. stoletja skrbniki šibkejšim članom plemena niso posebej posvečali: »Mohamedovi varuhi so poskrbeli, da ni umrl od lakote, vendar jim je bilo težko storiti kaj več zanj, ker se je klanu Hašim tiste čase zgleda slabo pisalo.«

Še kot mladoleten je Mohamed spremljal strica na trgovskih potovanjih v Sirijo, pri tem pa pridobival izkušnje v trgovskem poklicu, ki je bil za siroto Mohameda edini možen poklic. Po islamskem izročilu je Mohamed, kot je bil star devet ali dvanajst let, na poti iz Meke v Sirijo v karavani spoznal krščanskega meniha ali puščavnika z imenom Bahira, ki je napovedal bodočo Mohamedovo pot do božjega preroka.

O Mohamedu kasneje v mladosti je malo znanega in v odlomkih, ki so na voljo, je težko ločiti zgodovino od legende. Znano je, da je postal trgovec in da se je »ukvarjal s trgovino od Indijskega oceana do Sredozemskega morja.« Zaradi svojega pokončnega značaja so mu začeli praviti »al-Amin« (arabsko: الامين), kar pomeni »zanesljiv, vreden zaupanja« in »al-Sadik«, to je »resnicoljuben«, ter se obračati nanj kot na nepristranskega posrednika. Njegov sloves mu je leta 595 prislužil ženitno ponudbo štiridesetletne vdove Kadije. Mohamed je privolil v poroko, ki je v vseh pogledih bila srečna.

Nekaj ​​let kasneje, kot piše v pripovedih, ki jih je zbral zgodovinar Ibn Išak, je bil Mohamed vpleten v dobro znano zgodbo o tem, kako so leta 605 n. št. vstavili Črni kamen nazaj v steno Kabe. Črni kamen, svetinjo, so bili med obnovitvenimi deli na Kabi odstranili. Voditelji Meke se niso mogli dogovoriti, kateri klan naj bi imel čast vgraditi črni kamen nazaj na svoje mesto. Dogovorili so se, da počakajo na naslednjega prišleka, ki bo prišel skozi vrata v mesto, in ga prosili, naj on odloči. Ta človek je bil 35-letni Mohamed, pet let pred svojim prvim razodetjem. Prosil je za kos blaga in črni kamen položil na njegovo sredo. Voditelji klana so prijeli za rob blaga in Črni kamen skupaj prenesli na njegovo mesto, kjer ga je Mohamed nato vstavil in na ta način zadostil časti vseh vpletenih.

Začetki Korana

Jama Hira na gori Jabal al-Nour kjer je, kot verujejo muslimani, Mohamed doživel svoje prvo razodetje.

Mohamed je imel navado vsako leto nekaj tednov moliti na samem v jami na gori Hira blizu Meke. Po islamskem izročilu se je Mohamedu leta 610 pri enem od teh obiskov na gori Hira prikazal angel Gabriel in mu ukazal recitirati verze, ki so kasneje postali del Korana. Obstaja soglasje, da so bile prve razodete besede Korana začetek Sure 96.^{Koran 96} Po svojem prvem razodetju je bil Mohamed v globoki stiski. Ko se je vrnil domov, ga je Kadija, skupaj s svojim krščanskim bratrancem (Ibn Navfal Varaka), potolažila in pomirila. Bal se je tudi, da bodo drugi njegove trditve zavrnili, češ da je obseden. Šiitsko izročilo trdi, da Mohamed ni bil ne presenečen ne prestrašen, ko se mu je prikazal Gabriel, temveč da je angela pozdravil, kot bi ga pričakoval. Po prvem razodetju je sledil premor treh let (obdobje, znano kot »Fatra«), Mohamed se je ta čas počutil pobit in se je predajal molitvi in duhovnim vajam. Ko so se razodetja nadaljevala, ga je angel pomiril in mu ukazal, naj začne pridigati: »Tvoj varuh in gospod te ni zapustil, tudi nevšečen mu nisi.«^{Koran 93,3}

Slika Mohameda, ko prejema prvo razodetje od angela Gabriela (rokopis Jami al-Tawarikh, avtor Rašid-al-Din Hamadani, 1307)

Sahih Buhari pripoveduje, da je Mohamed opisal razodetja kot »da so včasih kot zvonjenje zvona«. Ajša je povedala: »Bila sem priča, kako je bog nekega zelo mrzlega dne navdihnil preroka in kako mu je znoj kapljal s čela (ko je bilo navdiha konec)«. Po Welchu lahko imamo te zapise za resnične, saj je malo verjetno, da bi si jih muslimani kasneje ponaredili. Mohamed je bil prepričan, da svoje misli lahko razlikuje od teh sporočil. Po Koranu je bila ena glavnih vlog Mohameda opozoriti nevernike na njihovo ešatološko kazen.^{Koran 38,70; 6,19} Občasno se Koran ne sklicuje izrecno na sodni dan, temveč navaja primere iz zgodovine izumrlih skupnosti in svari Mohamedove sodobnike pred podobnimi katastrofami.^{Koran 41,13} Mohamed ni samo karal tistih, ki so zavrnili Božje razodetje, temveč je imel dobre novice za vse, ki so se odpovedali zlu, poslušali božjo besedo in Bogu služili. Poslanstvo Mohameda vključuje tudi pridiganje monoteizma: Koran ukazuje Mohamedu, naj oznanja in hvali ime Gospoda, in mu naroča, naj ne časti malikov ali pridružuje Bogu drugih božanstev.

Ključne teme zgodnjih verzov Korana so med drugim odgovornost človeka do njegovega ustvarjalca; vstajenje od mrtvih, poslednja sodba z živimi opisi muk v peklu in užitkov v raju; in znamenja Boga v vseh vidikih življenja. Verskih dolžnosti, ki so bile v tem času zahtevane od vernikov, je bilo malo: verovati v Boga in ga prositi, naj odpusti grehe, pogosto moliti, pomagati drugim, zlasti ljudem v stiski; odpovedati se je treba goljufiji in ljubezni do bogastva (kar je bilo pomembno za trgovsko življenje v Meki), ostati čist in ne ubijati novorojenih deklic.

Nasprotovanja

Po muslimanskem izročilu je Mohamedova žena Kadija prva začela verovati, da je prerok. Kmalu so ji sledili Mohamedov desetletni bratranec Ali Ibn Abi Talib, dober prijatelj Abu Bakr in njegov posvojeni sin Zaid. Okoli 613 je Mohamed začel pridigati javnosti.^{Koran 26,214} Večina prebivalcev Meke ga ni jemala resno in se je iz njega norčevala, bilo pa je tudi nekaj spreobrnjencev. Pri zgodnjih spreobrnjencih v islam je šlo za tri glavne skupine: mlajše brate in sinove velikih trgovcev; za ljudi, ki niso bili prvi v vrsti v svojem plemenu ali ki so iz prvih vrst izpadli; in za šibke, večinoma nezaščitene tujce.

Zadnja aja iz sure An-Nadžm v Koranu: »Vrzi se na obraz pred Allahom in Ga časti.« Mohamedovo sporočilo o monoteizmu (en sam Bog) je izpodbijalo tradicionalni red.

Po Ibn Sadovem mnenju so prebivalci Meke začeli nasprotovati Mohamedu, ko je prišel na dan z verzi, ki so obsojali njihove prednike, njihovo čaščenje malikov in njihovo mnogoboštvo. Koranska eksegeza pa vztraja, da je do nasprotovanj prišlo že ob Mohamedovih prvih javnih pridigah. Ker je število njegovih privržencev raslo, je postal grožnja lokalnim plemenom in vladarjem v Meki, katerih bogastvo je temeljilo na Kabi, osrednji točki verskega življenja, ki ga je Mohamed želel strmoglaviti. Mohamedova obsodba tradicionalne vere v Meki je bila posebej trn v očeh njegovemu lastnemu plemenu Kurajš, ki je bilo varuh Kabe. Vplivni trgovci so skušali prepričati Mohameda, naj preneha pridigati, in mu kot protiuslugo ponujali mesto v ožjem krogu trgovcev ter za njegov položaj v družbi koristno poroko. Zavrnil je oboje.

Izročilo na široko poroča o tem, kako so Mohameda in njegove privržence preganjali in mučili. Sumaja bint Kabab, sužnja vidnega voditelja iz Meke Abu Džala, je znana kot prva mučenka islama, ki jo je njen gospodar ubil s sulico, ker se ni hotela odpovedati svoji veri. Bilala, enega od muslimanskih sužnjev, je Umaja ibn Halaf skušal na silo prisiliti, da se odpove, na prsi mu je zavalil težko skalo. Mohameda so samo žalili, pred fizičnimi napadi ga je ščitila njegova pripadnost klanu Banu Hašim.

Leta 615 so se nekateri Mohamedovi privrženci odselili v etiopsko kraljestvo Aksum in pod zaščito krščanskega etiopskega cesarja Aṣḥama ibn Abjarja ustanovili majhno naselbino.

Mohamed si je obupno želel sprave s svojim plemenom, bodisi iz strahu, bodisi ker je upal, da bo tako laže uspel; v tem stanju je razglasil verz, ki priznava obstoj treh boginj v Meki, ki naj bi bile Alāhove hčere, in v katerem jih prosi, naj zastavijo svojo besedo zanj. Mohamed je te verze kasneje na Gabrielov ukaz umaknil, kot razlog pa navedel, da mu jih je prišepnil sam hudič. Ta epizoda, znana kot »Zgodba o žerjavih« (قصة الغرانيق, »Kisat al Garanik«) je znana tudi kot »Satanski stihi«. Nekateri strokovnjaki so iz različnih razlogov izpodbijali zgodovinsko verodostojnost teh verzov. Pripetljaj je naletel na zelo razširjeno naklonjenost zgodnjih muslimanov, po 10. stoletju pa iz teoloških razlogov na močna nasprotovanja. Nasprotovanja so bila tako vztrajna, da je odklanjanje teh verzov sčasoma postalo za pravovernega muslimana edino sprejemljivo stališče.

Leta 617 so voditelji klanov Mahzum in Banu Abd-Šams, dveh pomembnih rodov v plemenu Kurajš klani, razglasili javni bojkot proti Banu Hašimu, njunemu trgovskemu tekmecu in ga skušali s tem pritiskom prisiliti, da neha ščititi Mohameda. Bojkot je trajala tri leta, a je na koncu propadel in svojega cilja ni dosegel. V tem obdobju je Mohamed lahko pridigal le med svetimi romarskimi meseci, ko so se vse sovražnosti med Arabci prekinile.

Izra in Mi'radž

Mošeja Al Aksa je del kompleksa na Tempeljski gori (mošeja Haram) v Jeruzalemu, za katero se verjame, da je »najbolj oddaljena« med mošejami, ki jih je Mohamed med svojim nočnim potovanjem obiskal. Al-Haram aš-Šarif je za muslimane tretji najsvetejši kraj na svetu.

Islamsko izročilo pravi, da je Mohamed leta 620 doživel »Izra in Mi'radž«, čudežno potovanje v eni sami noči, v spremstvu angela Gabriela. V prvem delu poti, »Izra«, naj bi na krilatem žrebcu (»Burak«) iz Meke poletel do »najbolj oddaljene« med mošejami (v arabščini: »Masdžid al Aksa«), ki jo običajno muslimani enačijo z mošejo Al Aksa v Jeruzalemu. V drugem delu, ki se imenuje »Mi'radž», naj bi Mohamed obiskal nebesa in pekel ter govoril s prejšnjimi preroki, kot so Abraham, Mojzes in Jezus. Ibn Išak, avtor prvega Mohamedovega življenjepisa, predstavlja ta dogodek kot duhovno izkušnjo, kasnejši zgodovinarji, kot sta Al-Tabari in Ibn Katir, pa ga vidijo kot fizično potovanje.

Koranski napisi na Kupoli na skali, ki stojijo poleg mošeje Al Aksa, na Tempeljski gori (mošeja Haram). Kupola na skali označuje kraj, s katerega naj bi bil prerok Mohamed vzet v nebesa.

Nekateri zahodni islamski učenjaki so mnenja, da je najstarejša muslimanska tradicija razumela potovanje kot pot od svetega prostora v Meki skozi nebesa do nebesnega »al-Bajtu L-MaʿMuri« (nebeški prototip Kabe); kasnejše izročilo pa v njem vidi potovanje Mohameda iz Meke v Jeruzalem.

Poslednja leta v Meki pred Hidžro

Mohamedova žena Kadija in njegov stric Abu Talib sta oba umrla v »letu žalosti« 619. S smrtjo Abu Taliba je vodstvo klana Banu Hašim prešlo na Abu Lahaba, ki je bil zaprisežen sovražnik Mohameda. Kmalu zatem je Abu Lahab Mohamedu odtegnil zaščito klana. Mohamed se je tako znašel v smrtni nevarnosti, saj je umik te zaščite pomenil, da krvno maščevanje, če ga kdo ubije, ne bo več veljalo. Mohamed je nato obiskal Ta'if, drugo pomembno arabsko mesto, kjer je skušal najti zaščitnika zase, vendar je bil njegov trud zaman, poleg tega pa se je s tem izpostavil telesni nevarnosti. Prisiljen se je bil vrniti v Meko. Mož iz Meke po imenu Mut'im ibn Adi in zaščita plemena Banu Navfal sta mu omogočila varno vrnitev v rodno mesto.

Tiste dni je bilo na obisku v Meki veliko ljudi, poslovno ali pa kot romarji v Kabo. Mohamed je ob tej priložnosti začel iskati nov dom zase in svoje privržence. Po več neuspešnih pogajanjih je pridobil zaupanje nekaj moških iz Jatriba (pozneje preimenovanega Medina). Arabsko prebivalstvo v Jatribu je poznalo monoteizem in je pričakovalo prihod preroka, saj je v kraju obstajala judovska skupnost. Poleg tega so upali, da jim bosta Mohamed in nova vera pomagala prevladati nad Meko, ker so bili na mesto zaradi njegove pomembnosti kot romarskega kraja ljubosumni. Spreobrnjenci v islam iz skoraj vseh arabskih plemen so prihajali v Medino in junija naslednjega leta je petinsedemdeset muslimanov odšlo v Meko na romanje in na srečanje z Mohamedom. Na skrivnem nočnem sestanku je skupina sklenila »drugo prisego al-`Aqaba« ali, s stališča orientalistov, »Vojno prisego« Po prisegah na Akaba je Mohamed spodbujal svoje privržence, naj se izselijo v Jatrib. Kot že prej pri selitvi v Etiopijo, so Kurajši skušali preprečiti selitev, vendar je skoraj vsem muslimanom uspelo oditi.

Hidžra

Hidžra je selitev Mohameda in njegovih privržencev leta 622 n. št. iz Meke v Medino. Septembra 622 je Mohamed dobil opozorilo, da ga bodo skušali umoriti, zato se je skrivaj izmuznil iz Meke in se s svojimi privrženci preselil v Medino, 320 km severno od Meke. Hidžra se praznuje vsako leto na prvi dan muslimanskega leta.

Selitev v Medino

Delegacija, v kateri so bili predstavniki dvanajstih pomembnih klanov iz Medine, je Mohameda povabila kot neodvisnega tujca v Medino, da bi jim služil kot glavni razsodnik za celotno skupnost. Pred 620 je v Jatribu že okoli sto let prihajalo do spopadov, v glavnem med arabskimi in judovskimi prebivalci. Nenehni poboji in spori glede iz teh smrti izvirajočih zahtevkov, še posebej po bitki pri Bu'atu, v katero so bili vpleteni vsi klani, so pokazali, da plemensko pojmovanje krvnega maščevanja in načela oko za oko ni več smiselno, če ni nekoga z avtoriteto, ki odloča v spornih primerih. Delegacija iz Medine se je v svojem imenu in v imenu svojih sodržavljanov zavezala, da bodo sprejeli Mohameda v svojo skupnost in ga ščitili kot enega od svojih.

Mohamed je svojim privržencem svetoval, naj se izselijo v Medino, tako da so skoraj vsi njegovi privrženci zapustili Meko. Izročilo pravi, da so bili prebivalci Meke zaradi odhajanja muslimanov vznemirjeni in da so naklepali Mohameda umoriti. S pomočjo Alija je Mohamed prebivalce Meke, ki so pazili nanj, prevaral in z Abu Bakrom na skrivaj ušel iz mesta. Leta 622 se je Mohamed preselil v Medino, veliko poljedelsko oazo. Privrženci, ki so se skupaj z Mohamedom izselili iz Meke, so postali znan kot »muhadžirun« (izseljenci).

Nastanek nove politične identitete

Da bi razrešil vprašanje dolgoletnih zamer med plemeni v Medini, je Mohamed kot prvo sestavil dokument, znan kot Ustava iz Medine, ki je »vzpostavila nekakšno zavezništvo ali federacijo« med osmimi plemeni Medine in muslimanskimi izseljenci iz Meke ter navaja pravice in dolžnosti vseh državljanov in odnos med različnimi skupnostmi v Medini (med drugim odnos med muslimani in drugimi skupnostmi, še posebej, kar se Judov in drugih »biblijskih rodov« tiče). V ustavi iz Medine je opredeljena skupnost, »Uma«, imela verski značaj, oblikovali pa so jo tudi praktični razlogi, tako da je obdržala bistvene pravne oblike starih arabskih plemen. V bistvu je ustanovila prvo islamsko državo.

Razglašenih je bilo več odlokov, ki naj bi pridobili številno in premožno judovsko prebivalstvo. Vendar so jih kmalu preklicali, ker so Judje vztrajali pri tem, da zadržijo celotno mozaično zakonodajo; Mohameda, ker ni bil iz Davidovega rodu, niso priznali kot preroka.

Prvo skupino poganskih spreobrnjencev v islam v Medini so sestavljali klani brez lastnih velikih voditeljev, ki so jih podjarmili sovražni voditelji iz drugih klanov. Sledilo jim je pogansko prebivalstvo Medine, ki se je razen nekaterih izjem na splošno odločilo za islam. Kot pravi Ibn Išak, je na to vplivalo spreobrnjenje Sa'd ibn Mu'ada (vidnega vodja iz Medine). Ljudje, ki so se v Medini spreobrnili k Islamu in ki so muslimanskim izseljencem našli zatočišče, so postali znani kot »Ansar« (podporniki). Mohamed je nato razglasil bratstvo med izseljenci in podporniki in si izbral Alija za lastnega brata.

Allah je – ni boga razen Njega! –
Živi in Vsevzdrževalec.
Njega ne doletita ne dremež ne spanec,
Njemu pripada vse, kar je v nebesih in na Zemlji.
Kdo je ta, ki bi mogel posredovati pri Njem brez Njegove volje?
On ve vse, kar je pred njimi, in vse, kar je za njimi.
Oni dobijo od Njega le toliko znanja, kolikor On hoče.
Njegov Prestol zaobjema nebesa in Zemljo
in njihovo vzdrževanje Ga ne utrudi,
On je Vzvišeni in Veličastni.

—  »Verz o prestolu«^{Koran 2,255}, razkrit v Medini.

Začetek oboroženih spopadov

Po izselitvi muslimanov so prebivalci Meke zasegli njihovo lastnino. Brez ekonomskih korenin in dostopnih poklicev so muslimanski odseljenci začeli napadati karavane, kar je vodilo do oboroženega spopada z Meko. Mohamed je razglasil verze korana, ki muslimanom dovoljuje boje z Meko (sura Al-Hadž^{Koran 22,39}). S temi napadi so si odseljenci lahko pridobili bogastvo, moč in prestiž, hkrati pa zasledovali svoj končni cilj osvojiti Meko.

250pxMošeja al-Kiblatain, kjer je Mohamed določil na novo kiblo, to je smer molitve

Izročilo pravi, da je 11. februarja 624 Mohamed, med molitvijo v mošeji Al-Kiblatain v Medini prejel razodetje od Boga, da mora med molitvijo biti obrnjen proti Meki in ne proti Jeruzalemu. Hkrati z njim so svoj položaj prilagodili tudi njegovi soverniki, kar je bil začetek tradicije, da se vernik med molitvijo obrača proti Meki. Kot meni Watt, sprememba ni bila tako nenadna in dokončna, kot pravi izročilo (verzi, povezani s tem razodetjem^{Koran 2,136; 2,147}, naj bi bili razkriti ob različnih časih), poleg tega pa naj bi bila skladna s sprememami v Mohamedovi politični podpori in predstavljala znak, da se je odmaknil od Judov in sprejel bolj arabski pogled.

Marca 624 je Mohamed vodil približno tristo bojevnikov v napad na karavano trgovcev iz Meke. Muslimani so jim postavili zasedo pri Badru. Ker je bila z načrtom seznanjena, je karavana muslimanom ušla. Iz Meke so medtem poslali zaščitnico, ki je ugotovila, da je karavana na varnem, in nato izsledila muslimane ter se spopadla z njimi. Do bitke pri Badru je prišlo marca 624. Čeprav so bili številčno na slabšem za več kot trikrat, so muslimani bitko, ki je terjala najmanj petinštirideset nasprotnikov in samo štirinajst njihovih mrtvih, dobili. Uspelo jim je tudi pobiti nasprotnikove voditelje, med drugimi je padel Abu Džal Zajeli so sedemdeset ujetnikov, številne med njimi so kmalu zamenjali za bogato odkupnino ali pa osvobodili. Mohamed in njegovi privrženci so v zmagi videli potrditev svoje vere, saj je Mohamed zmago pripisal pomoči nevidne množice angelov. Verzi v Koranu iz tega časa se za razliko od verzov iz Meke ukvarjajo s praktičnimi težavami vladanja in z vprašanji glede delitve plena.

Zmaga je okrepila Mohamedov položaj v Medini in pregnala pretekle dvome med njegovimi privrženci. Nasprotovanje je tako postalo manj glasno. Pogani, ki se še niso spreobrnili, so bili zaradi islama zelo zagrenjeni. Dva izmed njih, Asma bint Marvan in Abu 'Afak, sta spesnila verze, ki so muslimane zasmehovali in žalili. Ubili so ju pripadniki njunega lastnega ali sorodnega klana, tako da do krvnega maščevanja ni prišlo.

Mohamed je iz Medine pregnal Banu Kandžuka, eno od treh glavnih judovskih plemen. Čeprav jih je želel usmrtiti, se Abd Alāh ibn Ubaidž, poglavar plemena Hazradž, s tem ni strinjal, tako da so jih samo izgnali v Sirijo, vendar brez njihovega premoženja. Po bitki pri Badru je Mohamed sklenil zavezništva in dogovore o vzajemni pomoči s številnimi beduinskimi plemeni, s katerimi je svojo skupnost zaščitil pred napadi iz severnega dela Hedžaza.

Spor z Meko

Kaba v Meki je dolgo časa igrala večjo gospodarsko in versko vlogo za področje. Sedemnajst mesecev po prihodu Mohameda v Medino je postala Kibla, to je smer za molitev (salad) za muslimane. Kabo so večkrat obnovili; sedanja zgradba, zgrajena leta 1629, je rekonstrukcija prejšnje stavbe iz leta 683.

Prebivalci Meke so si prizadevali maščevati za poraz. Da bi ohranili svojo blaginjo, so morali ponovno pridobiti svoj pri Badru izgubljeni ugled. V naslednjih mesecih so iz Meke pošiljali odrede v zasedo, Mohamed pa je vodil odprave proti plemenom, ki so bila zavezniki Meke, in organiziral napad na karavano iz Meke. Abu Sufjan nato zbral vojsko tri tisoč mož in se odpravil v napad na Medino.

Izvidnik je kak dan kasneje opozoril Mohameda na bližajočo se vojsko in na število bojevnikov v njej. Naslednje jutro je na vojnem sestanku muslimanov prišlo do spora glede najprimernejšega odgovora na bližajoči napad. Mohamed in številne visoke osebe so bile mnenja, da bi bilo varneje, da se borijo v Medini in tako izkoristijo njene močne utrdbe. Argument mlajših muslimanov je bil, da nasprotnik uničuje njihove pridelke in da bo skrivanje za okopi škodilo njihovemu prestižu. Na koncu je Mohamed sprejel mnenje slednjih in muslimanske sile pripravil za boj. Mohamed je tako svojo vojsko odvedel iz mesta do gore Uhud (kjer je stal nasprotnikov tabor), kjer je 23. marca prišlo do bitke pri Uhudu. Čeprav je muslimanska vojska dotlej v svojih spopadih vedno uspešna, je prišlo zaradi nediscipliniranosti strateško postavljenih lokostrelcev do poraza muslimanov, ubitih je bilo 75 muslimanov, med njimi Hamza, Mohamedov stric in en od najbolj znanih mučenikov v muslimanskem izročilu. Nasprotnik muslimanov ni zasledoval, temveč se je vrnil v Meko in razglasil zmago. Verjetno je do tega prišlo, ker je bil Mohamed ranjen in so menili, da je umrl. Ko so med povratkom izvedeli, da je Mohamed živ, se niso obrnili, ker so dobili napačne podatke, da mohamedancem prihajajo nove sile na pomoč. Povsem uspešni tako niso bili, saj jim ni uspelo dokončno uničiti muslimanov. Muslimani so pokopali mrtve in se zvečer vrnili v Medino. Mnogi so se spraševali o razlogih za poraz, Mohamed je nanje odgovoril z verzi,^{Koran 3,152} po katerih je vzrok za poraz po eni strani kazen za neposlušnost, po drugi strani pa preizkus odločnosti vernikov.

Abu Sufjan je zdaj svoja prizadevanja usmeril v drugi napad na Medino. Pritegnil je podporo nomadskih plemen severno in vzhodno od Medine, pomagal si je s propagando o Mohamedovi šibkosti, obljubljal je plen, spominjal sogovornike na ugled plemena Kurejš in jih podkupoval. Mohamedova politika je sedaj bila, kolikor mu je bilo mogoče, preprečiti zavezništva proti njemu. Kadarkoli je prišlo do zaveze proti Medini, je proti plemenom poslal odprave, ki so zavezano uničile. Kadar je Mohamed dobil novice, da se možje zbirajo s sovražnimi nameni proti Medini, je nanje ostro odgovoril. En primer je umor Ka'b ibn al-Ašrafa, poglavarja judovskega rodu Banu Nadir, ki je odšel v Meko in pisal pesmi, ki so v prebivalcih Meke budile žalost, jezo in željo po maščevanju za bitko pri Badru. Mohamed je približno leto kasneje izgnal rod Banu Nadir iz Medine v Sirijo in mu pri tem dovolil, da s seboj vzame nekaj svojega premoženja, ker mu jih v njihovih oporiščih ni uspelo obvladati. Ostali del njihovega premoženja je zahteval Mohamed zase v imenu Boga, ker ni bilo pridobljeno s prelivanjem krvi. Mohamed je več različnih arabskih plemen drugega za drugim presenetil z ogromno silo, zaradi česar so se njegovi sovražniki združili da bi ga skupaj uničili. Mohamedu ni uspelo preprečiti nastanka konfederacije proti sebi, uspelo pa mu je razširiti svoje sile in preprečiti številnim plemenom, da bi se pridružila njegovim sovražnikom.

Obleganje Medine

Allah je Svetloba
nebes in Zemlje,
primer Njegove svetlobe
je kot niša, v kateri je svetilka.
Svetilka je v steklu in steklo je kot sijoča zvezda;
prižiga se z blagoslovljenim drevesom, z oljko,
ki ni ne na vzhodu ne na zahodu in katere olje sveti
skoraj samo od sebe, čeprav se je ogenj ne dotakne.
Svetloba na svetlobi!
Allah vodi k Svoji svetlobi, kogar hoče.
Tako Allah navaja ljudem primere.
Allah o vsem vse ve.

— sloviti »Verz o luči»
del sure An-Nur^{Koran 24,35}

S pomočjo izgnanega Banu Nadirja je vojaški vodja plemena Kurejš Abu Sufjan zbral silo deset tisoč mož. Mohamed je pripravil silo kakih 3.000 mož in se odločil za obrambo, ki je dotlej v Arabiji niso poznali: na mestih, kjer je Medina ležala odprta za napad konjenice, so muslimani izkopali jarek. Idejo pripisujejo Salmanu Perzijcu, perzijskemu spreobrnjencu v islam. Obleganje Medina se je začelo 31. marca 627. in je trajalo dva tedna. Čete Abu Sufjana so utrdbe, na katere so naleteli, presenetile in po neučinkovitem večtedenskem obleganju se je koalicija odločila vrniti domov. Koran opisuje to bitko v suri Al-Ahzab, v verzih.^{Koran 33,9}

Da bi se uprlo Mohamedu, se je med bitko judovsko pleme Banu Kurajza, naseljeno južno od Medine, začelo pogajati s silami iz Meke. Čeprav so imeli odprta ušesa za prepričanje, da bo z Mohamedom kmalu konec, so želeli zagotovila za primer, da ga konfederacija ne uspe uničiti. Do dogovora po dolgotrajnih pogajanjih ni prišlo, delno zaradi Mohamedovih izvidnikov, ki so jih skušali sabotirati. Po umiku koalicijske stranke so muslimani obtožili Banu Qurayza izdajstva in jih 25 dni oblegali v njihovih utrdbah. Banu Qurajza se je navsezadnje predal; kot pravi Ibn Išak, so obglavili vse moške, razen nekaterih, ki so prestopili v islam, ženske in otroke pa so dali v suženjstvo. Valid N. Arafat in Barakat Ahmad pa pravilnost Ibn Išakove pripovedi izpodbijata. Arafat meni, da so Ibn Išakovi Judovski viri, gledano več kot 100 let po dogodku, zlili spomin nanj s spomini iz prejšnjih pokolov v judovski zgodovini, ugotavlja, da Ibn Išakov sodobnik Malik Ibn Anas trdi, da Ibn Išak ni zgodovinar, na katerega bi se lahko človek zanesel, kasnejši Ibn Hadžar pa ga označuje za prenašalca »čudnih zgodbic«. Ahmad argumentira, da so pobili le del plemena in da so nekatere od borcev samo zasužnjili. Arafatovi argumenti za Watta »niso povsem prepričljivi«, Meir J. Kister pa argumentom Arafata in Ahmada nasprotuje.

V obleganju Medine je Meka poslala v boj proti muslimanom vse razpoložljive sile. Njen neuspeh je povzročil znatno izgubo ugleda, njene trgovine s Sirijo pa je bilo konec. Po bitki na jarku so poslali dve odpravi na sever, ki sta se končali brez boja. Ko se je Mohamed vrnil z ene od njih (ali nekaj let prej, kot pravijo druga zgodnja izročila), so Ajšo, njegovo ženo, obtožili prešuštva. Potem ko je Mohamed javno razglasil novo razodetje, po katerem je Ajša nedolžna in po katerem morajo obtožbe prešuštva podpreti štirje očividci (sura 24, al-Nur), so jo oprostili vseh obtožb.

Premirje iz Hudajbija

»V tvojem imenu, O Bog!
To je mirovna pogodba, ki sta jo sklenila Muhamad Abdulah Ibn in Suhayl Ibn Amr. Dogovorila sta se, da bodo njune roke počivale deset let. V tem času bosta obe pogodbeni strani varni in ne bosta škodili druga drugi; nobene skrivne škode si ne bosta povzročali, med njima bosta vladali poštenost in čast. Kdorkoli v Arabiji želi skleniti pogodbo ali zavezo z Mohamedom, lahko to stori, in kdorkoli želi skleniti pogodbo ali zavezo s Kurajši, lahko to stori. In če kdo od Kurajšev brez dovoljenja svojega skrbnika pride k Mohamedu, se ga izroči Kurajšem; če pa na drugi strani kdo od Mohamedovih ljudi pride k Kurajšem, ga ne izročijo Mohamedu. To leto se mora Mohamed s svojimi tovariši umakniti iz Meke, naslednje leto pa lahko pridejo v Meko in ostanejo tri dni, vendar brez orožja, razen orožja popotnikov; meči ostanejo v svojih nožnicah«

Čeprav je Mohamed koranske verze, ki ukazujejo Hadž, že razglasil,^{Koran 2,196} jim muslimani zaradi sovražnosti plemena Kurajš niso sledili. V mesecu Šavvalu leta 628, je Mohamed svojim privržencem ukazal, naj si preskrbijo žrtvene živali in se pripravijo na romanje (»umra«) v Meko, saj naj bi mu Bog obljubil izpolnitev tega cilja, ko si je v videnju bril glavo po opravljenem Hadžu. Ko so Kurajši zvedeli, da je na poti 1400 muslimanov, so poslali silo 200 konjenikov, da jih ustavi. Mohamed se jim je izognil po težji poti in po njej prišel do al Hudajbija, tik pred Meko. Po Wattu se je Mohamed sicer odločil za romanje na temelju svojih sanj, hkrati pa je poganom v Meki dal vedeti, da Islam ne ogroža ugleda njihovega svetišča, da je Islam vera Arabcev.

Začela so se pogajanja z Meko preko odposlanikov. Ljudje so prihajali in odhajali, potem pa so se začele širiti govorice, da so enega od muslimanskih pogajalcev, Utman bin al-Afana, Kurajši ubili. Mohamed se je nanje odzval s pozivom romarjem, naj se zaobljubijo, da ne bodo bežali (ali pa da ostanejo z Mohamedom, ne glede na to, kaj se bo odločil storiti), če bo prišlo do vojne z Meko. Ta zaobljuba je postala znana kot »Zaobljuba o strinjanju« (arabsko بيعة الرضوان,»bay'at al-Ridhwan«) ali »Zaobljuba pod drevesom«. Sporočilo, da je Utman na varnem, pa je omogočilo, da so se pogajanja nadaljevala in zaključila s pogodbo med muslimani in Kurajši za dobo desetih let. Glavne točke pogodbe so bile med drugim prenehanje sovražnosti; Mohamedovo romanje se je prestavilo na naslednje leto; in soglasje, da v Medino vrne vsakogar, ki bi tja prišel iz Meke brez dovoljenja svojega zaščitnika.

Številni muslimani s pogoji pogodbe niso bili zadovoljni. Vendar pa je koranska sura Al-Fat ('zmaga')^{Koran 48} muslimanom zagotovila, da odprava, s katere se vračajo, zanje pomeni zmago. Privrženci Mohameda so, kar se te pogodbe tiče, šele kasneje prišli na svoj račun. Tako je bila zaradi nje Meka prisiljena prepoznati Mohameda kot njej enakega; prenehanje vojaških aktivnosti je pomenilo dobre novice za prihodnost; in mnenje prebivalcev Meke, ki jih je vključitev romarskih ritualov navdušila, se je začelo spreminjati v občudovanje.

Po podpisu premirja je Mohamed odrinil na odpravo proti judovski oazi Kajbar, znani kot Bitka za Kajbar. Lahko da se je za to odločil, ker je oaza dala plemenu Banu Nadir in njih spodbujanju sovražnosti proti Mohamedu zatočišče, ali pa zato, da si ponovno pridobi prestiž in zatre sume pri nekaterih muslimanih, ki se jim je premirje iz Hudajbija zdelo sumljivo. Po muslimanskem izročilu je Mohamed tudi poslal pisma številnim vladarjem sveta in jih pozval, naj prestopijo v Islam (točen datum so od vira do vira razlikuje). Tako je poslal sle (s pismi) Herakliju v Bizanc (vzhodno Rimsko cesarstvo), Kosrau v Perziji, poglavarju Jemena in nekaterim drugim. V letih po premirju iz Hudajbija je Mohamed poslal svoje sile proti Arabcem na transjordanskem bizantinskem ozemlju, kjer so bili muslimani v bitki pri Mu'tah poraženi.

Pozna leta

Zavzetje Meke

Prikaz Mohameda (z zastrtim obrazom), ko se bliža Meki z Siyer-i Nebi (otomanski rokopis iz 16. stoletja). Na sliki so tudi angeli Gabriel, Mihael, Izrafil in Azrail.

Premirje iz Hudajbija je držalo dve leti. Pleme Banu Kuza'a je imelo dobre odnose z Mohamedom, njuni sovražniki, Banu Bakr, pa so bili zavezniki Meke. Klan Bakr je neke noči napadel Kuza'a in nekaj pripadnikov pobil. Meka je plemenu Banu Bakr pomagala z orožjem in po nekaterih virih naj bi v bojih sodelovalo nekaj njenih prebivalcev. Po tem dogodku je Mohamed v Meko poslal pismo s tremi pogoji in zahteval, naj sprejmejo enega od njih. Pogoji so bili: ali naj Meka plača krvni davek za pobite člane plemena Kuza'a, ali naj se odpove zavezništvu s plemenom Banu Bakr, ali pa naj razglasi, da premirje iz Hudajbija ne velja več.

Meka je odgovorila, da lahko sprejmejo samo zadnji pogoj. Kmalu pa so spoznali svojo napako in poslali Abu Sufjana, da dogovor iz Hudajbija podaljša, vendar pa je tokrat Mohamed njegovo zahtevo zavrnil.

Mohamed se je začel pripravljati na odpravo. Leta 630 se Mohamed odpravil na Meko z ogromno silo, za katero pravijo, da je štela več kot deset tisoč ljudi, in z minimalnimi žrtvami prevzel nadzor nad mestom. Razglasil je amnestijo za pretekla dejanja, razen za deset moških in žensk, ki so bili »krivi umora in drugih kaznivih dejanj ali pa so sprožili vojno in ogrožali mir«. Nekatere med njimi so kasneje pomilostili. Večina prebivalstva Meke je prestopila v Islam in Mohamed je nato uničil vse kipce arabskih bogov v Kabi in okoli nje. Kot poročata Ibn Išak in al-Azraki, je Mohamed osebno prizanesel slikam ali freskam Marije in Jezusa, po drugih izročilih pa naj bi uničili vse slike. Koran govori o osvojitvi Meke.^{Koran 110,1}

Zavzetje Arabije

Kmalu po osvojitvi Meke so Mohameda začele skrbeti vojaške grožnje s strani združenih plemen Havazin, ki so zbrali vojsko, dvakrat večjo od njegove. Pleme Banu Havazin je bilo star sovražnik Meke. Pridružili so se jim meščani mesta Ta'if, ki so zaradi upadlega prestiža Meke prešli med njene nasprotnike. Mohamed je premagal plemeni Havazin in Takif v bitki pri Hunajnu.

Istega leta je odrinil na odpravo proti Tabuku na severu Arabije, zaradi preteklega poraza pri Mu'tah kot tudi zaradi poročil, da je mesto postalo sovražno do muslimanov. Z največjo težavo je zbral trideset tisoč mož, od katerih se je že naslednji dan po odhodu iz Meke polovica vrnila, ne da bi jih motili grozeči verzi, ki jih je Mohamed stresal nanje. V Tabuku se ni spopadel s sovražnimi silami, mu je pa izreklo podložnost nekaj okoliških poglavarjev.

Ukazal je tudi uničiti poganske malike, kar jih je še bilo najti v vzhodni Arabiji. Zadnje mesto, ki se je v vzhodni Arabiji še upiralo muslimanom, je bil Taif. Mohamed je zavrnil predlog o predaji mesta, dokler ne prestopi v islam in njegovim možem ne dovoli uničiti kipa njihove boginje Alat.

Leto dni po bitki pri Tabuku so Banu Takif poslali odposlance v Medino z obvestilom, da se predajajo Mohamedu in sprejemajo islam. Številni beduini so se pridružili Mohamedu, da bi bili varni pred njegovimi napadi in da bi dobili svoj kos vojnega plena. Vendar pa je bil beduinom sistem islama tuj in želeli so ohraniti svojo neodvisnost, svoj uveljavljen kodeks vrlin ter izročila svojih prednikov. Mohamed je zato od njih zahteval vojaški in politični dogovor, po katerem »priznajo nadvlado Medine, se vzdržijo napadov na muslimane in njihove zaveznike ter plačujejo Zakat, muslimanski verski davek.«

Poslovilno romanje

Anonimna ilustracija al-Bīrūnīja Preostali znaki preteklih stoletij, z Mohamedom, ki prepoveduje Nasi' med poslovilnim romanjem, Otomanska kopija iz 17. stoleja ilkhanatskega rokopisa iz 14.st. (Edinburški kodeks).

Leta 632, deset let po selitvi v Medino, se je Mohamed prvič odpravil na pravo islamsko romanje, med njim pa svoje privržence poučeval o obredih velikega letnega romanja, poznanega kot »Hadž«. Ob koncu svojega romanja je imel na gori Arafat vzhodno od Meke slaven govor, znan kot poslovilni govor. V njem je svojim privržencem svetoval, naj se ne držijo nekaterih pred-islamskih običajev. Razglasil je, da Arabci niso več vredni od ne-Arabcev, pa tudi ne-Arabci niso več od Arabcev. Prav tako belci niso več vredni od črncev in črnci ne od belcev, razen v njih pobožnosti in dobrih delih. Ukinil je vsa stara krvna maščevanja in spore, povezane z nekdanjim plemenskim sistemom in zahteval, da se vse stare zaobljube razvežejo kot znak rojstva nove islamske skupnosti. Ko je prišel do ranljivosti žensk v svoji družbi, je Mohamed zaprosil svoje moške privržence: »bodite dobri do žena, ki so nemočne jetnice (Avan) v vaši hiši. Vzeli ste si jih iz rok Boga in to zvezo uzakonili z Božjo besedo, zatorej ljudje, spametujte se in poslušajte moje besede ... « Povedal jim je, da imajo pravico krotiti in kaznovati svoje žene, vendar naj jih pri tem vodi dobrota. Lotil se je tudi vprašanja dedovanja in prepovedal lažne zahteve na osnovi očetovstva ali poslovnega odnosa do pokojnika; svojim privržencem je prepovedal dedičem zapuščati premoženje z oporoko. Poudaril je tudi svetost štirih lunarnih mesecev vsako leto. Po sunitskem tafsiru je bil med tem dogodkom izrečen naslednji verz Korana: »Danes sem izpopolnil vašo vero in izpolnil Svojo milost do vas in vam za vero izbral islam«.^{Koran 5,3} Po šiitskem tafsiru se ta verz nanaša na imenovanje Alija za Mohamedovega namestnika nekaj dni kasneje, ko so se muslimani vračali iz Meke v Medino.

Smrt in grob

Nekaj mesecev po poslovilnem romanju je Mohamed zbolel in nekaj dni imel povišano telesno temperaturo, glavobole in šibko počutje. Umrl je v ponedeljek, 8. junija 632, star 62 ali 63 let, v hiši svoje žene Ajše v Medini. Z glavo v njenem naročju je Ajšo prosil, naj razdeli njegovo posvetno imetje (sedem kovancev), nato pa zamrmral svoje zadnje besede:

Najbolj vzvišena skupnost v nebesih.

— Mohamed

Pokopali so ga, kjer je umrl, v Ajšini hiši. V času vladavine Omajadskega kalifa al-Valida I so Al Masdžid-Nabavi, prerokovo mošejo, razširili tako, da vsebuje Mohamedovo grobnico. Zeleno kupolo nad grobom je zgradil mameluški sultan Al Mansur Kalavun v 13. stoletju, zeleno barvo so ji dodali v 16. stoletju pod vlado otomanskega sultana Sulejmana veličastnega. Poleg Mohamedovega ležijo grobovi njegovih spremljevalcev (Sahaba), prvih dveh muslimanskih kalifov Abu Bakra in Umarja, in pa prazen grob, ki po muslimanskem prepričanju čaka na Jezusa. Ko je bin Saud leta 1805 osvojil Medino, je z Mohamedove grobnice odstranil okraske iz zlata in draguljev. Pristaši bin Sauda, privrženci vahabizma, so uničili skoraj vse grobne kupole v Medini, da bi preprečili njihovo čaščenje, in za Mohamedovo pravijo, da jo je skorajda prizadela ista usoda. Podobni dogodki so se pripetili leta 1925, ko so Savdske milice mesto ponovno zavzele —in jo tokrat uspele obdržati. Kakor si vahabisti razlagajo islam, se mrtve pokopava v neoznačene grobove. Čeprav to Savdijcem ni bilo po volji, so številni romarji še dalje prihajali na ritualni obisk groba Zijarat. Čeprav so Savdijci to prepovedali, so oktobra 2012 prišle v javnost fotografije iz notranjosti grobnice Mohameda in njegove hčerke Fatime, ki kažejo zelo preprosto, z zeleno barvo okrašeno gradnjo.

Al-Masjid an-Nabawi (prerokova mošeja) v Medini, Saudova Arabija, z zeleno kupolo nad Mohamedovim grobom v sredini.

Po Mohamedu

Osvojitve Mohameda in Rashiduna

Mohamed je zadnja leta svojega življenja združil arabska plemena v enotno muslimansko versko skupnost. Z njegovo smrtjo so izbruhnila nesoglasja glede tega, kdo ga bo nadomestil kot vodja muslimanske skupnosti. Umar ibn al-Katab, vpliven Mohamedov sopotnik, je imenoval Abu Bakra, Mohamedovega prijatelja in sodelavca. Drugi so predlog podprli in Abu Bakr je tako postal prvi kalif. S to izbiro se nekateri od Mohamedovih tovarišev niso strinjali, ker je po njihovem Mohamed pri Gadir Kumu za svojega naslednika postavil svojega bratranca in zeta Ali Ibn Abi Taliba. Abu Bakrova prva naloga je bila odprava proti Bizancu (ali vzhodnemu rimskemu cesarstvu) zaradi nedavnega poraza, vendar je moral najprej v »vojnah z odpadniki«, kot to epizodo imenujejo kasnejši muslimanski zgodovinarji, zatreti upor arabskih plemen.

Predislamski Bližnji vzhod je bil pod bizantinsko in sasanidsko nadvlado. Vojne med Rimljani in Perzijci so opustošile območje, zaradi česar sta bila med lokalnimi plemeni imperija nepriljubljena. Poleg tega je v deželah, ki so jih muslimani kmalu zasedli, živelo veliko kristjanov (Nestorianci, Monofiziti, Jakobiti in Kopti), ki jih je pravoslavna cerkev razglasila za krivoverce. V samo desetih letih so muslimani osvojili Mezopotamijo, Perzijo, bizantinsko Sirijo in Egipt, in ustanovili Rašidunski kalifat.

Zgodnje reforme pod islamom

Po William Montgomery Wattu vera za Mohameda ni bila osebna zadeva njega kot posameznika, temveč je bila »celosten odziv njegove osebnosti na celotno situacijo, v kateri se je znašel. Odzival se je [ne samo] … na verske in intelektualne vidike stanja, temveč tudi na gospodarske, družbene in politične pritiske, ki jih je bilo čutiti v takratni Meki«. Bernard Lewis pravi, da v islamu obstajata dve pomembni politični tradiciji - ena vidi v Mohamedu državnika v Medini, druga pa kot upornika v Meki. Na islam gleda kot na neke vrste revolucijo, ki je družbe, v katere se je to vero vneslo, močno spremenila.

Zgodovinarji na splošno soglašajo, da so islamske družbene reforme na področjih, kot so recimo socialna varnost, družinska struktura, suženjstvo in pravice žensk ter otrok, status quo arabske družbe izboljšale. Tako se je po Lewisu, islam »od vsega začetka odpovedal aristokratskim privilegijem, zavrgel hierarhijo in sprejel pristop, po katerem so kariere odprte za talente«. Mohamedovo sporočilo je spremenilo družbo in moralni življenjski red na Arabskem polotoku, saj je preusmerilo družbo, kar se glede identitete, pogleda na svet in hierarhije vrednot tiče.

Gospodarske reforme so se lotile stiske revnih, ki je postajala problem v preislamski Meki. Koran zahteva plačilo miloščine (zakat) v korist revnih in ko je Mohamedov vpliv začel rasti, je od plemen, ki so želela zavezništvo z njim, izrecno zahteval, naj uvedejo zakat posebej.

Videz

»Hilya« z opisom Mohameda, Hâfiz Osman (1642–1698)

Ali je Mohameda takole opisal:

Mohamed je bil srednje postave, lasje mu niso bili ne gladki ne nakodrani, ni bil rejen, imel je bel okrogel obraz, velike črne oči in dolge trepalnice. Hodil je, kot da gre po klancu navzdol. Med lopaticama je imel »žig preroka« ... Bil je polne postave. Obraz mu je sijal kot mesec. Bil je več kot povprečne postave, vendar ne pretirano visok. Imel je goste, nakodrane lase. Spleteni so mu bili v ločene pletenice. Lasje so mu segali čez uhlje. Njegova polt je bila azhar [svetla, sijoča]. Mohamed je imel široko čelo, in drobne, dolge in obokane obrvi, ki se nista združili. Med njima je bila žila, ki se mu je v jezi napela. Zgornji del nosu je bil kljukast; imel je gosto brado, gladka lica, močna usta in narazen razstavljene zobe. Prsa so mu bila porasla z redko dlako. Vrat mu je bil kot vrat slonokoščenega kipa, čist kot srebro. Mohamed je bil skladne, močne postave, s krepkim stiskom roke, ploščatim trebuhom in prsnim košem, prsa in ramena so mu bila široka.

»Prerokov pečat« med prerokovimi rameni običajno opisujejo kot izstopajoče prirojeno znamenje, veliko kot golobje jajce. Še en opis Mohameda iz ust Umm Ma'bad, ki jo je srečal na svoji poti v Medino:

Videla sem moškega, neoporečnega in čistega, z lepim obrazom in zgledno postavo. Ni ga pačilo suho telo, tudi ni bil pretirano majhen v glavo in v vrat. Bil je mil in prikupen, globoko črnih oči in gostih trepalnic. V njegovem glasu je bilo čutiti hripavost in imel je dolg vrat. Imel je gosto brado in lepo zaokrožene obrvi, ki so se na sredi družile.

Če je molčal, je bil resen in dostojanstven, če pa je govoril, se je v njem dvignila veličastnost in ga zmagala. Od daleč je med moškimi bil najlepši in najsijajnejši, od blizu pa najbolj blag in prijeten. V pogovoru je bil prijeten in zgovoren, ne da ni bil pri tem malenkosten in drobnjakarski. Njegov govor je bil kot slap biserov, odmerjen tako, da nihče ni obupaval, ker bi bil predolg, in da ga nobeno uho ni preslišalo, ker bi bil prekratek.

Te vrste opisov je pogosto najti na kaligrafskih ploščah (»hilje« v turščini), ki so se v Osmanskem cesarstvu v 17. stoletju razvile v samostojno umetniško obliko.

Družina

Grob Mohameda je v prostorih njegove tretje žene Ajše. (Al-Masdžid an-Nabavi, Medina)

Mohamedovo življenje tradicionalno delijo v dve obdobji: v Meki pred Hidžro (570-622), in v Medini po njej (od 622 do 632). Za Mohameda pravijo, da je imel trinajst žena (čeprav sta dve med njimi, Radžhana bint Zajd in Maria al-Kibtibija, za nekatere samo priležnici). Razen dveh so bile vse ženitve sklenjene po selitvi v Medino.

Petindvajsetleten je Mohamed poročil bogato Kadijo bint Kuvajlid, ki je tedaj bila stara 40 let. Zakonska zveza je trajala 25 let in je bil srečna. Mohamedu je bila Kadija na različne načine v podporo; ko je bil poročen z njo, Mohamed ni sklenil nobenega zakona s kako drugo žensko. Po Kadijini smrti je Kavla bint Hakim Mohamedu predlagala, da poroči Savdo bint Zama, vdovo muslimana, ali pa Ajšo, hčer To Ruman in Abu Bakra iz Meke. Po sporočilu jo je Mohamed prosil, naj posreduje in mu uredi poroko z obema.

Tradicionalni viri pravijo, da je bila Ajša stara šest ali sedem let, ko se je zaročila z Mohamedom. in da je do izpolnitve poroke prišlo šele, ko je prišla pri starosti devetih ali desetih let v puberteto. Večina tradicionalnih virov pravi, da je bila Ajša ob sklenitvi zakonske zveze stara 9 let (in torej deviška), nekaj maloštevilnih novejših šiitskih pisateljev pa ceni njeno starost na dvanajst do štiriindvajset let.

Po selitvi v Medino je Mohamed (tedaj v svojih petdesetih) poročil več žensk. Te poroke so bile sklenjene predvsem zaradi političnih in humanitarnih razlogov. Žene so bile bodisi vdove v bitkah ubitih muslimanov, ki so ostale brez zaščitnika, bodisi so pripadale pomembni družini ali klanu, ki ga je bilo treba počastiti ali pa okrepiti zavezništvo z njim.

Mohamed se je sam ukvarjal z gospodinjstvom in pomagal pri hišnih opravilih, kot so priprava hrane, šivanje oblek in čevljarjenje. Pravijo tudi, da je svoje žene navajal na dialog; poslušal je njihove nasvete in žene so razpravljale z njim ter se celo prerekale.

Za Kadijo pravijo, da je z Mohamedom imela štiri hčere (Rukaja bint Muhamad, Um Kultum bint Muhamad, Zajnab bint Muhamad, Fatima Zahra) in dva sinova (Abd Alāh ibn Muhamad in Kasim ibn Muhamad, ki sta oba umrla v otroštvu). Vsi otroci razen ene od hčera, Fatime, so umrli pred njim. Nekateri šiitski strokovnjaki trdijo, da je bila Fatima Mohamedova edina hči. Marija al-Kibtija mu je rodila sina Ibrahima ibn Muhamada, vendar je otrok umrl v starosti dveh let.

Mohameda je preživelo devet od njegovih žena. Ajša, ki jo sunitsko izročilo pozna kot njegovo najljubšo ženo, je preroka preživela za več desetletij in je imela bistveno vlogo pri zbiranju Mohamedovih razkropljenih govorov in rekov, ki so osnova za literaturo Hadit v sunitski veji islama.

Potomci Mohameda po Fatimi so znani kot »šarifi«, »sjedi« ali »sajidi«. Gre za častne nazive v arabskem jeziku: »šarif« pomeni »plemeniti«, »sajed« ali »sajid« pa »gospodar« ali »gospod«. Kot edine potomce Mohameda jih častijo tako suniti kot šiiti, čeprav jim šiiti namenjajo veliko večji poudarek in odliko.

Zajd ibn Harit je bil suženj, ki ga je Mohamed kupil, ga osvobodil in nato posvojil kot lastnega sina. Imel je tudi dojiljo. Mohamed je imel tudi druge sužnje, ki jih je običajno odkupil zato, da jih je lahko osvobodil.

Zapuščina

Muslimanski pogledi

Muslimanska veroizpoved Šahada, odseva muslimansko pojmovanje vloge Mohameda: »Ni boga razen Alāha in Mohamed je njegov prerok«. (Palača Topkapı)

Vera v preroštvo Mohameda, takoj za izjavo in priznanjem enkratnosti Boga, je glavni vidik islamske vere. Vsak musliman razglaša z molitvijo Šahada, da »ni boga razen Boga, in priča sem, da je Mohamed Božji prerok«. Šahada je temeljna veroizpoved ali načelo islama. V idealnem primeru je to prva govorjena beseda, ki jo bo novorojeni slišal; otroci se jo hitro učijo in jo razumejo, in na ustnicah jim bo, ko bodo umirali. Muslimani morajo Šahado ponavljati v klicu k molitvi (»adhan«) in v molitvi sami. Od nevernikov, ki se hočejo spreobrniti k islamu, se pričakuje, da bodo veroizpoved recitirali.

Islamska vera vidi v Mohamedu zadnjega v vrsti prerokov, ki jih je poslal Bog v dobro vseh ljudi. Koran sam pravi: »Ni mogoče, da bi ta Korán prišel od koga drugega kakor od Allaha, potrditev tistega je, kar je bilo pred njim, in pojasnilo Knjige, o Njem ni dvoma, od Gospodarja svetov je!«^{Koran 10,37} Podobno pravi v suri 46: »/.../ pred njim je Musova Knjiga kot vodič in milost. In to je Knjiga, ki v arabskem jeziku to potrjuje...«,^{Koran 46,12} naslednje mesto pa vernikom islama ukazuje »Recite: Verujemo v Allaha in v to, kar je bilo razodeto nam, in v tisto, kar je bilo razodeto Ibrahimu, Ismailu, Ishaku, Jakubu in njihovim rodovom, v tisto, kar je bilo razodeto Musi in Isi, in v tisto, kar so dobili preroki od svojega Gospodarja ...«.^{Koran 2,136}

Zgodovinar Denis Gril pravi, da Koran Mohameda ne opisuje odkrito kot čudodelnika, konec koncev je kot največji Mohamedov čudež razumeti Koran sam. Vendar pa muslimansko izročilo Mohameda povezuje z več čudeži ali nadnaravnimi dogodki. Na primer, veliko muslimanskih komentatorjev in nekateri zahodni znanstveniki razlagajo Suro,^{Koran 54} kot da se nanaša na Mohameda, ki da je razpolovil mesec, ker so Kurajši začeli preganjati njegove privržence.

Suna pomeni dejanja in rekla Mohameda (shranjena v izročilih, znanih kot hadit) in zajema širok spekter dejavnosti in prepričanj, od verskih obredov, osebne higiene, pokopa mrtvih do mističnih vprašanj, ki se tičejo ljubezni med človekom in Bogom. Suna pomeni vzor, ki naj ga pobožen musliman posnema; v veliki meri je vplivala na muslimansko kulturo. Pozdrav, s katerim naj bi se po Mohamedu muslimani pozdravljali med seboj, z »bodi mir s tabo« (arabsko: »as-salamu `alajkum«) se pozdravljajo muslimani po vsem svetu. Veliko podrobnosti o glavnih muslimanskih obredih, kot so dnevne molitve, post in letno romanje je najti le v Suni in ne v Koranu.

Suna je igrala tudi pomembno vlogo pri razvoju islamske znanosti. Veliko je prispevala k razvoju islamskega prava, zlasti po koncu prvega islamskega stoletja. Muslimanski mistiki, znani kot sufiji, ki so iskali notranji smisel Korana in notranjo naravo Mohameda, so v preroku islama videli ne le preroka, temveč tudi popolnega svetnika. Sufijski redovi in njihove duhovne globine segajo v preteklost vse do Mohameda.

Kaligrafsko upodabljen »mir z njim«, ki se ga običajno dodaja v pisni obliki Mohamedovemu imenu. Stavek je kodiran kot ligatura v Arabskem delu Unicode - U+FDFA.

Tradicionalno so muslimani izražali ljubezen do Mohameda in ga častili. Zgodbe iz Mohamedovega življenja, njegove priprošnje in njegovi čudeži (zlasti »Delitev meseca«) prežemajo priljubljeno muslimansko misel in poezijo. Med arabskimi odami o Mohamedu je posebno dobro znana Kasida al-Burda (»Pesem o plašču«), ki jo je spesnil egiptovski Sufi al-Busiri (1211-1294); za veliko ljudi ima zdravilno, duhovno moč. Kuran omenja Mohameda kot »milost (Rahmat) za svet«.^{Koran 21,107} Na vzhodu ljudje usmiljenje vidijo kot dež, tako da je dostikrat videti Mohameda kot deževni oblak, ki deli blagoslove, plove od kraja do kraja, oživlja mrtva srca in prav tako kot dež oživlja navidez mrtvo zemljo (glej, na primer, Sindi pesem Šah ʿ Abd al-Latif). Mohamedov rojstni dan je eden večjih praznikov po muslimanskem svetu, izjema je vahabitska Saudova Arabija, kjer se teh javnih proslav ne podpira. Kadar muslimani izrečejo ali zapišejo Mohamedovo ime, običajno dodajo »Bodi mir z njim« (Arabsko: »salAlahu `alajhi va salam«). V priložnostnem pisanju se to včasih skrajša v PBUH ali SAW; v tiskanem gradivu se običajno uporabi majhna kaligrafska sličica namesto izpisa celotnega stavka.

Upodobitve v islamu

Mohamedov prihod v Meko in uničevanje malikov. Mohamed je v tem rokopisu prikazan kot plamen. Iz Bazilovega Hamla-i Hajdari, Kašmir, 1808.

V skladu s prepovedjo v Hadit (ustvarjati podobe čutečih bitij), ki se še posebej strogo spoštuje, ko gre za Boga in preroka Mohameda, se islamska verska umetnost osredotoča na besedo. Muslimani se na splošno izogibajo upodabljanju Mohameda, mošeje so okrašene z lepopisjem in citati iz Korana ter geometrijskimi predlogami, ne pa s slikami ali kipi. Dandanes se prepoved upodabljanja Mohameda – katere namen je bil preprečiti čaščenje Mohameda namesto Boga – veliko bolj strogo uveljavlja v sunitskem islamu (85–90 % muslimanov) kot pri šiitih (10–15 %). V preteklosti so tako suniti kot tudi šiiti ustvarjali slike Mohameda, vendar so islamske slike Mohameda redkost. Doslej so se večinoma omejevale na zasebni in elitni medij miniature; od 1500 dalje večina slik kaže Mohameda s pokritim obrazom ali pa kot plamen.

Najstarejše še obstoječe slike izvirajo iz 13. stoletja, gre za anatolske seldžuške in Ihmanidske perzijske miniature, tipično v okviru literarnih žanrov, ki opisujejo življenje in dela Mohameda. Med Ilhanidskim obdobjem, ko so mongolski vladarji Perzije prestopili v islam, so sunitske in šiitske skupine v boju za prevlado uporabljale vidne pripomočke, med drugim Mohamedove podobe, da bi s tem podprle svojo razlago ključnih dogodkov islama. Šlo je za budistično izročilo predstavitvene sakralne umetnosti, ki je obstajala že pred spreobrnitvijo mongolske elite; ta inovacija je bila brez primere v islamskem svetu, spremljal pa jo je »širši premik v islamski umetniški kulturi, proč od abstrakcije in v smeri upodobitev«, ne samo v knjigah, temveč tudi »v mošejah, na tapiserijah, svili, keramiki, steklu in kovinarstvu.« V perzijskih deželah je bila ta tradicija realistične upodobitve prisotna v času Timuidov, do 16. stoletja, ko so oblast prevzeli Safavidi. Pod Safavidi je šiitski islam postal državna vera in umetniški slog se je začel odmikati od dotlej za Ilhanidsko in Timuridsko obdobje običajnega sloga; obraz preroka je prekrival s tančico da bi prikril Mohamedove značilnosti in hkrati prikazal njegovo svetleče se bistvo. Sočasno so nekatere razkrite slike iz prejšnjih obdobij uničili. Kasnejše slike izvirajo iz osmanske Turčije in od drugod, vendar mošej niso nikoli krasili s podobami Mohameda. S slikami okrašeni spisi nočnega potovanja (Mi'radž) so bili še posebej priljubljeni od Ilkhanidskih časov dalje skozi vso Safavidsko dobo. V 19. stoletju je Iran doživel razcvet tiskanih in ilustriranih Mi'radž knjig, bolje rečeno grafičnih romanov, z zastrtim obrazom Mohameda, katerih cilj so bili zlasti nepismeni in otroci. Razmnoževali so jih litografsko, tako da je v bistvu šlo za 'tiskane rokopise'. Danes je v nekaterih muslimanskih državah, zlasti v Turčiji in Iranu, na voljo več milijonov zgodovinskih reprodukcij in sodobnih slik, na plakatih, v obliki razglednic in celo namiznih knjig, vendar so v večini ostalih delov islamskega sveta neznane; če musliman od drugje naleti nanje, ga lahko močno osupnejo in prizadenejo.

Nemuslimanski pogledi

Nemuslimanska stališča glede Mohameda kažejo širok spekter odzivov in prepričanj, veliko med njimi se jih je s časom spremenilo.

Pretekla stališča Zahoda

Slika iz 19. stoletja, ki kaže Mohameda pri pridigi (1840–1850) - naslikal ruski umetnik Grigorij Gagarin

Najstarejše dokumentirano znanje kristjanov o Mohamedu izhaja iz bizantinskih virov. Po njih je sklepati, da so tako Judje kot kristjani v Mohamedu videli »lažnega preroka«. Naslednji grški vir o Mohamedu je pisatelj iz 9. stoletja, Teofanes. Najzgodnejši sirski vir je pisatelj iz 7. stoletja, Yōḥannān bar Penkāyē.

Kot pravi Hosein Nasr, najzgodnejša evropska literatura Mohameda pogosto kaže v slabi luči. Nekaj učenih srednjeveških krogov v Evropi — predvsem učenjaki, ki so obvladali latinščino — je imelo dostop do dokaj obsežnega biografskega gradiva o Mohamedu. Presejani skozi krščansko sito so ti podatki kazali Mohameda kot osebo, ki je zapeljala Saracene in si jih na podlagi verske pretveze podjarmila. Priljubljena evropska literatura iz tega časa je upodabljala Mohameda kot človeka, ki ga muslimani častijo kot svojega idola ali malika.

Kasnejša izročila v Mohamedu vidijo razkolnika: Brunetto Latini ga v 13. stoletju v svojih »Li livres dou tresor« prikazuje kot nekdanjega meniha in kardinala, Dante pa ga v »Božanski komediji« (Pekel, Napev 28, spesnjen v začetku 1300. let) skupaj z Alijem postavlja v pekel »med sejalce razdora in razkolnike, ki jim hudiči znova in znova mesarijo hrbte«. Kulturni kritik in avtor Edward Said v knjigi »Orientalizem« o Dantejevi podobi Mohameda piše:

Empirični podatki o Orientu ... štejejo zelo malo; ... Kar ... je Dante skušal v »Peklu«, je ... Orient označiti kot nekaj tujega in shematsko vključiti v gledališki oder, katerega gledalci, odgovorne osebe in igralci so ... samo za Evropo. . Od tod kolebanje med ljudem domačim in tujim: Mohamed je vedno slepar (nič novega, saj se pretvarja, da je kot Jezus) in vselej orientalski (tujec, kajti četudi je v nekaterih pogledih »kot« Jezus, mu navsezadnje vseeno ni podoben).

Ibn Varak meni, da je Saidova ocena Dantejevega dela zgrešena: »Said ni videti kaj posebno skrben bralec Danteja in njegove umetnine, Božanske komedije«. Prvi argument: Said se ne zaveda alegorične vsebine »Božanske komedije«; drugi argument: Said zanemarja zgodovinski kontekst Dantejevega dela (t. j. Dante in nekateri njegovi sodobniki so verjeli, da je Mohamed krščanski odpadnik, ki je nameraval vreči papeža s prestola, kar bi pomenilo, da je krivoverec); tretji argument: Said napačno razlaga Dantejevo uvrstitev treh pomembnih muslimanov (Avicene, Averoesa in Saladina) v zunanjem krogu pekla: »Ti slavni muslimani imajo svoje mesto tam prav zaradi Dantejevega spoštovanja za vse, kar je najboljšega v ne-krščanskem svetu; ker — neizogibno po krščanskem nauku — niso deležni odrešenja, ga žalosti in mori.«

Tudi po reformaciji so na Mohameda gledali na podoben način. Guillaume Postel se je med prvimi postavil na bolj pozitivno stališče do njega. Boulainvilliers opisuje Mohameda kot nadarjenega političnega voditelja in pravičnega zakonodajalca. Gottfried Wilhelm Leibniz je pohvalil Mohameda, ker »se ni odvrnil od naravne vere«. Thomas Carlyle v svoji knjigi O herojih, o njih čaščenju in herojstvu skozi zgodovino (1840) opisuje Mohameda kot »tiho veliko dušo, [...] enega tistih, ki so lahko samo resni«.

Kot pravita William Montgomery Watt in Richard Bell, sodobni pisatelji na splošno zavračajo idejo, da je Mohamed namerno zavajal svoje privržence, temveč zatrjujejo, da je bil Mohamed »popolnoma iskren in delal v popolni dobri veri«. To, da je bil Mohamed pripravljen prenašati stisko za svoje cilje tudi ob tem, kadar ni bilo razumnega razloga za upanje, kaže na njegovo iskrenost. Watt pravi, da iskrenost še ne pomeni neposredno pravilnosti: z modernim pojmovanjem bi se na Mohamedovo božje razodetje lahko gledalo kot na dogajanje v njegovi podzavesti. Watt in Bernard Lewis menita, da je nemogoče razumeti razvoj islama, če se na Mohameda gleda kot samo-povzdigujočega prevaranta. Alford T. Welch meni, da je bil Mohamed lahko tako vpliven in uspešen samo zaradi trdnega prepričanja v svoj poklic.

Stališča drugih ver

• Baháji častijo Mohameda kot enega od številnih prerokov, ali »manifestacij Boga«, vendar verujejo, da so njegov nauk nadomestili nauki Bahá'u'lláha, ustanovitelja Bahai vere.
• Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni ne vidi v Mohamedu preroka in zanjo Koran ni sveta knjiga. Spoštuje pa Mohameda kot nekoga, ki je učil moralne resnice, ki lahko razsvetlijo narode in ljudem dvigajo raven razumevanja.

Kritika

Mohameda se je kritiziralo že od sedmega stoletja dalje. Napadali so ga njegovi nemuslimanski arabski sodobniki, ker je pridigal monoteizem, tudi zaradi njegovega mnogoženstva, posedovanja sužnjev in vojaških pohodov po Bližnjem vzhodu.

Bibliografija

• Korán : prevod iz arabskega izvirnika ; prevod, spremna beseda in opombe Mohsen Alhady in Margit P. Alhady ; predgovor Enes Karić; Ljubljana : Beletrina, 2014(COBISS)
• Ahmed, Leila (Summer 1986). »Women and the Advent of Islam«. Signs. 11 (4): 665–91. doi:10.1086/494271.
• Ali, Muhamad Mohar (1997). The Biography of the Prophet and the Orientalists. King Fahd Complex for the Printing of the Holy Qur'an. ISBN 9960-770-68-0.
• Armstrong, Karen (1992). Muhamad: A Biography of the Prophet. Harpercollins. ISBN 0-06-250886-5.
• Awde, Nicholas (2000). Women in Islam: An Anthology from the Quran and Hadit. Routledge. ISBN 0-7007-1012-4.
• Ballard, Harold Wayne; Donald N. Penny; W. Glenn Jonas (2002). A Journey of Faith: An Introduction to Christianity. Mercer University Press. ISBN 0-86554-746-7.
• Barlas, Asma (2002). Believing Women in Islam. University of Texas Press. ISBN 0-292-70904-8.
• Bogle, Emory C. (1998). Islam: Origin and Belief. Texas University Press. ISBN 0-292-70862-9.
• Brown, Daniel (2003). A New Introduction to Islam. Blackwell Publishing Professional. ISBN 978-0-631-21604-9.
• Bullough, Vern L; Brenda Shelton; Sarah Slavin (1998). The Subordinated Sex: A History of Attitudes Toward Women. University of Georgia Press. ISBN 978-0-8203-2369-5.
• Cohen, Mark R. (1995). Under Crescent and Cross (Reissue izd.). Princeton University Press. ISBN 978-0-691-01082-3.
• Dakake, Maria Massi (2008). The Charismatic Community: Shi'ite Identity in Early Islam. SUNY Press. ISBN 0-7914-7033-4.
• Donner, Fred (1998). Narratives of Islamic Origins: The Beginnings of Islamic Historical Writing. Darwin Press. ISBN 0-87850-127-4.
• Ernst, Carl (2004). Following Muhamad: Rethinking Islam in the Contemporary World. University of North Carolina Press. ISBN 0-8078-5577-4.
• Esposito, John (1998). Islam: The Straight Path. Oxford University Press. ISBN 0-19-511233-4.
• Esposito, John (1999). The Islamic Threat: Myth Or Reality?. Oxford University Press. ISBN 0-19-513076-6.
• Esposito, John (2002). What Everyone Needs to Know About Islam. Oxford University Press. ISBN 0-19-515713-3.
• Farah, Caesar (1994). Islam: Beliefs and Observances (5. izd.). Barron's Educational Series. ISBN 978-0-8120-1853-0.
• Glubb, John Bagot (1970). The Life and Times of Muhamad. Hodder & Stoughton. ISBN 0-8154-1176-6.
• Goldman, Elizabeth (1995). Believers: spiritual leaders of the world. Oxford University Press. ISBN 0-19-508240-0.
• Goldman, Ann; Richard Hain; Stephen Liben (2006). Oxford Textbook of Palliative Care for Children. Oxford University Press. ISBN 0-19-852653-9.
• Haaren, John Henry; Addison B. Poland (1904). Famous Men of the Middle Ages. University Publishing Company. ISBN 1-882514-05-X.
• Al-Hibri, Azizah Y. (2003). "An Islamic Perspective on Domestic Violence". 27 Fordham International Law Journal 195.
• Holt, P. M.; Ann K. S. Lambton; Bernard Lewis (1977). The Cambridge History of Islam. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-29135-4.
• Hourani, Albert; Ruthven, Malise (2003). A History of the Arab Peoples. Belknap Press; Revised edition. ISBN 978-0-674-01017-8.
• ibn Isa, Muhamad (Imam Tirmidhi) (2011). Syama'il Muhamadiyah: KeanggunanMu Ya Rasulullah (Hardcover) (v arabščini in malajščini). Malaysia: PTS Islamika Sdn. Bhd. str. 388. ISBN 978-967-3-66064-3.
• Išak, Ibn; Alfred Guillaume (2002). The Life of Muhamad: A Translation of Ibn Išak's Sirat Rasul Allah. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-636033-1.
• Jacobs, Louis (1995). The Jewish Religion: A Companion. Oxford University Press. ISBN 0-19-826463-1.
• Kelsay, John (1993). Islam and War: A Study in Comparative Ethics. Westminster John Knox Press. ISBN 0-664-25302-4.
• Khan, Majid Ali (1998). Muhamad The Final Messenger. Islamic Book Service, New Delhi, 110002 (India). ISBN 81-85738-25-4.
• Kochler, Hans (1982). Concept of Monotheism in Islam & Christianity. I.P.O. ISBN 3-7003-0339-4.
• Lapidus, Ira (2002). A History of Islamic Societies (2. izd.). Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-77933-3.
• Larsson, Göran (2003). Ibn Garcia's Shu'Ubiyya Letter: Ethnic and Theological Tensions in Medieval Al-Andalus. Brill Academic Publishers. ISBN 90-04-12740-2.
• Lewis, Bernard (1993). The Arabs in History. Oxford University Press. ISBN 0-19-280310-7.
• Lewis, Bernard (1992). Race and Slavery in the Middle East: An Historical Enquiry. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-505326-5.
• Lewis, Bernard (21. januar 1998). »Islamic Revolution«. The New York Review of Books.
• Lings, Martin (1983). Muhamad: His Life Based on the Earliest Sources. Islamic Texts Society. ISBN 978-0-946621-33-0. US edn. by Inner Traditions International, Ltd.
• Madelung, Wilferd (1997). The Succession to Muhamad: A Study of the Early Caliphate. Cambridge University Press. ISBN 0-521-64696-0.
• Momen, Moojan (1985). An Introduction to Shi'i Islam: The History and Doctrines of Twelver Shiʻism. Yale University Press. ISBN 0-300-03531-4.
• Neusner, Jacob (2003). God's Rule: The Politics of World Religions. Georgetown University Press. ISBN 0-87840-910-6.
• Nigosian, S. A. (2004). Islam:Its History, Teaching, and Practices. Indiana University Press. ISBN 0-253-21627-3.
• Ordoni, Abu Muhamad; Muhamad Kazim Qazwini (1992). Fatima the Gracious. Ansariyan Publications. ASIN B000BWQ7N6.
• Peters, Francis Edward (2003). Islam: A Guide for Jews and Christians. Princeton University Press. ISBN 0-691-11553-2.
• Peters, Francis Edward (2003b). The Monotheists: Jews, Christians, and Muslims in Conflict and Competition. Princeton University Press. ISBN 0-691-11461-7. ASIN: B0012385Z6.
• Peters, Francis Edward (1994). Muhamad and the Origins of Islam. SUNY Press. ISBN 0-7914-1876-6.
• Peters, F. E. (1991). »The Quest of the Historical Muhamad«. International Journal of Middle East Studies. 23 (3): 291–315. doi:10.1017/S0020743800056312.
• Peterson, Daniel (2007). Muhamad, Prophet of God. Wm. B. Eerdmans Publishing Company. ISBN 0-8028-0754-2.
• Rahman, Fazlur (1979). Islam. University of Chicago Press. ISBN 0-226-70281-2.
• Ramadan, Tariq (2007). In the Footsteps of the Prophet: Lessons from the Life of Muhamad. Oxford University Press. ISBN 0-19-530880-8.
• Razwi, Ali Asgher (1997). A Restatement of the History of Islam and Muslims. World Federation of K S I Muslim Communities Islamic Centre. ISBN 0-9509879-1-3.
• Reeves, Minou (2003). Muhamad in Europe: A Thousand Years of Western Myth-Making. NYU Press. ISBN 978-0-8147-7564-6.
• Robinson, David (2004). Muslim Societies in African History. Cambridge University Press. ISBN 0-521-82627-6.
• Maxime Rodinson (2002). Muhamad: Prophet of Islam. Tauris Parke Paperbacks. ISBN 1-86064-827-4.
• Rue, Loyal (2005). Religion Is Not about God: How Spiritual Traditions Nurture Our Biological. Rutgers. ISBN 0-8135-3955-2.
• Serin, Muhittin (1998). Hattat Aziz Efendi. Istanbul. ISBN 975-7663-03-4. OCLC 51718704.
• Sikand, Yoginder (2004). Muslims in India since 1947: Islamic perspectives on inter-faith relations. London: RoutledgeCurzon. ISBN 0-415-31486-0.
• Tabatabae, Sayyid Mohammad Hosayn. Tafsir al-Mizan. WOFIS. ISBN 964-6521-14-2.
• Teed, Peter (1992). A Dictionary of Twentieth Century History. Oxford University Press. ISBN 0-19-211676-2.
• Turner, Colin (2005). Islam: The Basics. Routledge. ISBN 0-415-34106-X.
• Watt, W. Montgomery (1961). Muhamad: Prophet and Statesman. Oxford University Press. ISBN 0-19-881078-4. (New edition 1974)
• Watt, W. Montgomery (1956). Muhamad at Medina. Oxford University Press. ISBN 0-19-577307-1.
• Watt, W. Montgomery (1953). Muhamad at Mecca. Oxford University Press. ISBN 0-19-577277-6. ASIN: B000IUA52A.
• Weil, Gustav; Sanders, Frank K.; Dunning, Harry W. (1895). »An Introduction to the Quran«. The Biblical World. The University of Chicago Press. 5 (3): 181–191. doi:10.1086/471621. JSTOR 3135387.
• Brockopp, Jonathan E., ur. (2010). The Cambridge Companion to Muhamad. Cambridge Companions to Religion. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-71372-6.
• Weil, Gustav (1895). »An Introduction to the Quran II«. The Biblical World. The University of Chicago Press. 5 (4): 273–286. doi:10.1086/471639. JSTOR 3135160.

Enciklopedije

• William H. McNeill; Jerry H. Bentley; David Christian, ur. (2005). Berkshire title of World History. Berkshire Publishing Group. ISBN 978-0-9743091-0-1.
• Richard C. Martin; Said Amir Arjomand; Marcia Hermansen; Abdulkader Tayob; Rochelle Davis; John Obert Voll, ur. (2003). title of Islam & the Muslim World. MacMillan Reference Books. ISBN 978-0-02-865603-8.
• P. J. Bearman; Th. Bianquis; Clifford Edmund Bosworth; E. van Donzel; Wolfhart Heinrichs (ur.). Encyclopaedia of Islam Online. Brill Academic Publishers. ISSN 1573-3912.
• Lindsay Jones, ur. (2005). title of Religion (2. izd.). MacMillan Reference Books. ISBN 978-0-02-865733-2.
• Jane Dammen McAuliffe, ur. (2005). title of the Qur'an. Brill Academic Publishers. ISBN 978-90-04-12356-4.
• title of World History. Oxford University Press. 1998. ISBN 0-19-860223-5.
• The New Encyclopædia Britannica (Rev izd.). Encyclopædia Britannica, Incorporated. 2005. ISBN 978-1-59339-236-9.

Nadaljnje branje

• Andrae, Tor (2000). Mohammed: The Man and His Faith. Dover. ISBN 0-486-41136-2.
• Berg, Herbert, ur. (2003). Method and Theory in the Study of Islamic Origins. E. J. Brill. ISBN 90-04-12602-3.
• Cook, Michael (1983). Muhamad. Oxford University Press. ISBN 0-19-287605-8.
• Hamidullah, Muhamad (1998). The Life and Work of the Prophet of Islam. (s.n.)(Islamabad: Islamic Research Institute). ISBN 969-8413-00-6.
• Motzki, Harald (2000). The Biography of Muhamad: The Issue of the Sources (Islamic History and Civilization: Studies and Texts, Vol. 32). Brill. ISBN 90-04-11513-7.
• Musa, A. Y. Hadit as Scripture: Discussions on The Authority Of Prophetic Traditions in Islam, New York: Palgrave, 2008
• Rubin, Uri (1995). The Eye of the Beholder: The Life of Muhamad as Viewed by the Early Muslims (A Textual Analysis). Darwin Press. ISBN 0-87850-110-X.
• Schimmel, Annemarie (1985). And Muhamad is His Messenger: The Veneration of the Prophet in Islamic Piety. The University of North Carolina Press. ISBN 0-8078-4128-5.
• Stillman, Norman]] (1975). The Jews of Arab Lands: a History and Source Book. Jewish Publication Society of America. ISBN 0-8276-0198-0.
• Spencer, Robert (2006). The Truth About Muhamad. Regnery Publishing, USA. ISBN 978-1-59698-028-0.

Druge biografije

• Muhamad, article on Encyclopædia Britannica Online
• Muhamad: Legacy of a Prophet — PBS Site

Zunanje povezave

• Mohamed v knjižnicah (katalog WorldCat)