Pojdi na vsebino

Kalcedonski koncil

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Četrti vesoljni cerkveni zbor:
Kalcedonski koncil
Kalcedonski koncil
Datum8. oktober - 1. november - 451
Priznavajorimskokatoliška Cerkev
pravoslavne Cerkve
anglikanska skupnost
luteranci
starokatoličani
Prejšnji koncilEfeški koncil
Naslednji koncilDrugi carigrajski koncil
Sklicalcesar Marcijan
Predsedujočipapež Leon I. (delegata Pashazin in Lucencij [1]
konzul Anatolij Carigrajski
Prisotnostocenjujejo med 370 in 630 udeležencev [2]
Teme razgovorovobsojeno monofizitstvo
potrjen nauk, da v Kristusu obstajata Božja in človeška narava v eni osebi (hipostatično zedinjenje, česar koptska Cerkev ni sprejela)
obsojena "roparska sinoda"
v Efezu 449.
Dokumenti in izjavekalcedonska veroizpoved
28 kanonov - papež zadnjega ni sprejel
Seznam ekumenskih koncilov


Kalcedonski koncil je potekal od 8. oktobra do 1. november leta 451 v Kalcedonu, mestu v Bitiniji v Mali Aziji.

Na koncilu so zavrnili monofizitizem (nauk, da ima Kristus samo eno naravo) in podrobneje razdelali nauk o dveh naravah Jezusa Kristusa, ki je pravi Bog (ima Božjo naravo) in pravi človek (ima človeško naravo). Sprejeli so tudi kalcedonsko veroizpoved. Tega koncila (in naslednjih) ne sprejema Koptska Cerkev, ki jo zaradi tega imenujemo tudi Predkalcedonska Cerkev in ima sedež v Aleksandriji.

Opis

[uredi | uredi kodo]
Kalcedonski koncil

Kalcedonski koncil je četrti vesoljni (ekumenski) koncil (cerkveni zbor). Potekal je od 8. oktobra do 1. novembra 451.

Njegove sklepe sprejema večina krščanskih Cerkva in skupnosti in sicer: rimskokatoliška Cerkev, pravoslavne Cerkve, anglikanska skupnost, luteranci in starokatoličani.

Njegov predhodnik je bil Efeški koncil, sledil mu je pa Drugi carigrajski koncil.

Koncil je sklical bizantinski cesar Marcijan.

Predsedoval mu je papež Leon I. po svojih delegatih Pashazinu in Lucenciju; s carigrajske strani je predsedoval konzul Anatolij Konstantinopelski.

Udeležencev je bilo največ na dotedanjih koncilih; ocene se gibljejo med 370 do 630 udeležencev. Na koncilu so prebrali Leonovo Dogmatično pismo (Tomus) Flavijanu. To je povzročilo splošno navdušenje, ki se je izražalo v vzklikih: »To je vera očetov, to je nauk apostolov, vsi mi tako verujemo. Izobčen bodi, kdor veruje drugače. Po Leonovih ustih je spregovoril apostol Peter!«[2]

Na koncilu je bil obsojen monofizitizem, ki je trdil, da v Jezusu obstaja le ena, in sicer Božja narava. Carigrajski stari menih Evtih je namreč učil, da se pri Kristusu človeška narava stopi z Božjo kot kapljica medu, ki pade v morje, z množino vode. Koncil je razglasil, da v Kristusu obstajata Božja in človeška narava v eni osebi (hipostatično zedinjenje), česar koptska Cerkev ni sprejela in se zato imenuje predkalcedonska Cerkev.

Obsojena je tudi "roparska sinoda" v Efezu 449, kjer papeževim legatom niso dali priti niti do besede.

Odloki: Kalcedonska veroizpoved, 28 kanonov, od katerih je papež potrdil 27, zadnjega pa ne, ker Konstantinopel v cerkveni hierarhiji postavlja takoj za Rimom, pred drugimi tradicionalnimi patriarhati: Antiohija in Aleksandrija. Tu se je začela klica poznejšega razkola (1054). Jeruzalemskemu metropolitu je tudi dodeljen naslov patriarha.

Viri

[uredi | uredi kodo]
Cerkvica Svete Evfemije
danes kalcedonska stolnica.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900. (232 oldal).
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Pashazin in Lucencij - latinsko: Paschasinus, Lucentius
  2. ↑ 2,0 2,1 F. Chobot. A pápák története. str. 72.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kalcedonski_koncil&oldid=6147812«