Pojdi na vsebino

Debelost

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Debelost
tri silhuete oseb z normalno težo (levo), prekomernoa telesno težo (sredina), in debelostjo (desno).
Silhuete in obseg pasu za normalno težo, prekomerno telesno težo in debelost
Specialnostendokrinologija uredi v wikpodatkih
Klasifikacija in zunanji viri
MKB-10E66
MKB-9278
OMIM601665
DiseasesDB9099
MedlinePlus007297
eMedicinemed/1653
MeSHC23.888.144.699.500

Debelost je zdravstveno stanje, pri katerem se je presežek telesne maščobe nakopičil do tolikšne mere, da bi lahko imel negativen učinek na zdravje, ki vodi do zmanjšane pričakovane življenjske dobe in povečanih težav z zdravjem.[1][2] Ljudje se štejejo kot debeli, če njihov indeks telesne mase (ITM – razmerje med maso v kg in kvadratom telesne višine v m) presega 30 kg/m2.[3]

Debelost povečuje verjetnost raznih bolezni, zlasti bolezni srca, sladkorne bolezni tipa 2, obstruktivne apneje med spanjem, nekaterih vrst raka in osteoartritisa.[2] Debelost je najpogosteje posledica kombinacije prevelike količine užite hrane, pomanjkanja telesne dejavnosti in genetske dovzetnosti, čeprav obstajajo primeri, katerih vzrok so predvsem genetske in endokrine motnje, zdravila ali duševne motnje. Dokazi za teorijo, da nekateri debeli ljudje jedo sicer malo, vendar se redijo zaradi počasne presnove, so omejeni; v povprečju potrebujejo debeli ljudje več energije kot suhi, saj jo potrebujejo za ohranjevanje zvišane telesne mase.[4][5]

Dieta in telesna aktivnost sta stebra pri zdravljenju debelosti. Kakovost prehrane je mogoče izboljšati tako, da se zmanjša uživanje energijsko bogatih živil, kot so živila z visoko vsebnostjo maščob in sladkorjev, in da se poveča uživanje vlaknin v prehrani. Debeli ljudje lahko jemljejo zdravila proti debelosti, ki v kombinaciji z ustreznejšo prehrano zmanjšajo apetit in absorpcijo maščob. Če prehrana, telesna dejavnost in zdravila ne učinkujejo, lahko balon v želodcu pomaga pri izgubi teže, lahko se opravi bariatrična kirurgija, s katero se zmanjša prostornina želodca in/ali dolžina črevesja, tako da je prizadeta oseba hitreje sita in tako zmanjša možnost, da telo iz hrane absorbira hranilne snovi.[6][7]

Debelost je vodilni preprečljivi vzrok smrti po vsem svetu, njena razširjenost pri odraslih in otrocih se povečuje (zadnji podatki za Slovenijo iz leta 2013 sicer kažejo na stabilizacijo odstotka, zlasti pri otrocih).[8] Za zdravstvene organe je eden najresnejših javnozdravstvenih problemov 21. stoletja.[9] Debelost je dandanes v veliki meri stigmatizirana (predvsem v zahodnem svetu), čeprav je nekdaj predstavljala, v nekaterih delih sveta pa še vedno predstavlja, simbol bogastva in plodnosti.[2][10] Leta 2013 je Ameriško zdravstveno združenje debelost razvrstilo med bolezni.[11][12]

Razvrstitev

[uredi | uredi kodo]

Debelost je zdravstveno stanje, pri katerem je presežek telesne maščobe dosegel mero, ki lahko škodljivo vpliva na zdravje.[1] Opredeljena je z indeksom telesne mase (ITM) in se dodatno ocenjuje na osnovi porazdelitve maščobe glede na razmerje pas-boki ter na osnovi dejavnikov tveganja za srčno-žilna obolenja.[13][14] ITM je tesno povezan tako z odstotkom kot tudi s skupno količino telesne maščobe.[15]

prednji in stranski pogled »skrajno debelega« moškega trupa. Videti je gube na koži in ginekomastijo
»skrajno debel« moški z ITM 47 kg/m2: teža 146 kg, višina 177 cm

Pri otrocih je zdrava telesna masa odvisna od starosti in spola. Debelosti pri otrocih in mladostnikih se ne določa v absolutnem smislu, temveč glede na zgodovinsko normalno skupino, tako da se jo jemlje kot ITM nad 95. percentilom.[16] Referenčni podatki, na katerih temeljijo ti percentili, izvirajo iz obdobja od 1963 do 1994, tako da povečevanje teže v zadnjem času na referenčno vrednost ne vpliva.[17]

ITM Razvrstitev
< 18.5 teža pod normalo
18,5–24,9 normalna teža
25,0–29,9 zvišana teža
30,0–34,9 debelost razred I
35,0–39,9 debelost razred II
≥ 40,0   debelost razred III  

ITM je opredeljena kot masa osebe, deljeno s kvadratom njene višine, v enotah kilogramov na kvadratni meter:

 

Najpogosteje se uporabljajo definicije, ki jih je leta 1997 določila in leta 2000 objavila Svetovna zdravstvena organizacija (SZO), za katere veljajo vrednosti v preglednici na desni strani.[3]

Nekatere ustanove so definicije SZO delno prilagodile po svoje. Kirurška literatura deli »razred III« debelosti v dodatne kategorije, za katere pa so vrednosti še vedno sporne.[18]

  • ITM ≥ 35 ali 40: huda debelost
  • ITM ≥ 35 s problemi z zdravjem zaradi debelosti ali pa ITM ≥ 40–44,9: morbidna debelost
  • ITM ≥ 45 ali 50: skrajna debelost

Glede na to, da prebivalstvo Azije razvija negativne posledice za zdravje pri nižjem ITM kot pri belcih, so nekateri narodi debelost opredelili na novo; na Japonskem pomeni debelost, če je ITM nad 25.[19] Kitajska pa kot debelost uporablja ITM nad 28.[20]

Učinki na zdravje

[uredi | uredi kodo]

Prekomerno telesno maso povezujejo z različnimi boleznimi, predvsem z boleznimi srca in ožilja, sladkorno boleznijo tipa 2, obstruktivno apnejo med spanjem, nekaterimi vrstami raka, osteoartritisom [2] in astmo.[2][21] Posledično je bilo ugotovljeno, da debelost skrajšuje življenjsko dobo.[2]

Smrtnost

[uredi | uredi kodo]
(Levo) graf kaže, kako se tveganje za smrt spreminja z ITM. Najnižje tveganje je pri ITM 20 do 25, povečuje pa se v obe smeri. (Desno) Kako se tveganje za smrt spreminja z ITM. Najnižje tveganje je pri ITM 20 do 25, povečuje pa se v obe smeri.
Relativno tveganje za smrt v času 10 let odvisno od ITM, za bele moške (levo) in ženske (desno) v ZDA, ki nikoli niso kadili.[22]

Debelost je eden od vodilnih preprečljivih vzrokov smrti po vsem svetu.[9][23][24] Obsežne ameriške in evropske študije so pokazale, da je tveganje umrljivosti najnižje pri ITM 20–25 kg/m2[22][25] pri nekadilcih in pri 24–27 kg/m2 pri ljudeh, ki trenutno kadijo, tveganje pa se povečuje s spremembami v obe smeri.[26][27] ITM nad 32 kg/m2 so povezali pri ženskah s podvojeno umrljivostjo med 16-letnim obdobjem.[28] Za ZDA ocenjujejo, da je debelost vzrok za 111.909 do 365.000 smrti na leto,[2][24] medtem ko v Evropi odvečni teži pripisujejo 1 milijon (7,7 %) smrti.[29][30] V povprečju debelost zmanjšuje pričakovano življenjsko dobo za šest do sedem let,[2][31] ITM med 30 in 35 kg/m2 zmanjšuje pričakovano življenjsko dobo za dve do štiri leta,[25] huda debelost (ITM>40 kg/m2), pa pričakovano življenjsko dobo zmanjšuje za deset let.[25]

Obolevnost

[uredi | uredi kodo]

Debelost povečuje tveganje za številne telesne in duševne težave. Ta soobolenja se najbolj pogosto kažejo kot presnovni sindrom,[2] (kombinacija sladkorne bolezni tipa 2, visokega krvnega tlaka, visokega krvnega holesterola in visoke ravni trigliceridov).[32]

Zaplete debelost povzroča neposredno ali pa posredno preko mehanizmov s skupnim vzrokom, kot je na primer slaba prehrana ali življenjski slog brez gibanja. Moč povezave med debelostjo in konkretnimi problemi je različna. Med najmočnejšimi je povezava s sladkorno boleznijo tipa 2. Odvečna telesna maščoba je vzrok za 64 % primerov sladkorne bolezni pri moških in 77 % primerov pri ženskah.[33]

Zdravstvene posledice delimo v dve veliki skupini: na posledice, ki je pripisujejo učinkom povečane maščobne mase (osteoartritis, obstruktivna apneja v spanju, socialna stigmatizacija), in na posledice zaradi povečanega števila maščobnih celic (sladkorna bolezen, rak, bolezni srca in ožilja, nealkoholne maščobne bolezni jeter).[2][34] Porast telesne maščobe spreminja odziv organizma na inzulin, kar lahko privede do odpornosti proti inzulinu. Nabiranje maščobe vodi tudi do vnetnega[35][36] in protrombotičnega stanja.[34][37]

Zdravstveno področje Stanje Zdravstveno področje Stanje
Kardiologija dermatologija
Endokrinologija in reproduktivna medicina bolezni prebavil
Nevrologija onkologija[50]
Psihiatrija pulmologija
Revmatologija in ortopedija urologija in nefrologija

Paradoks preživetja

[uredi | uredi kodo]

Čeprav so negativne zdravstvene posledice debelosti v splošni populaciji dobro podprte z dostopnimi dokazi, zdravstveni rezultati v nekaterih podskupinah kažejo, da se stanje s povečanim ITM izboljša (fenomen, znan kot »paradoks preživetja zaradi debelosti«).[59] Paradoks so prvič opisali leta 1999 pri pretežkih in debelih pacientih na hemodializi[59] in so ga kasneje ugotovili tudi pri osebah z odpovedjo srca in periferno arterijsko okluzivno boleznijo (PAOB).[60]

Bolniki z odpovedjo srca z ITM med 30,0 in 34,9 so imeli nižjo smrtnost kot osebe z normalno telesno težo. To se pripisuje dejstvu, da ljudje, ko se jim stanje slabša, pogosto izgubljajo težo.[61] Podobne rezultate so dobili tudi pri drugih vrstah bolezni srca. Ljudje z debelostjo razreda I in obolelim srcem nimajo več dodatnih težav s srcem kot ljudje z normalno težo in obolelim srcem. Pri ljudeh z višjimi nivoji debelosti pa se tveganje za nadaljnje kardiovaskularne pripetljaje poveča.[62][63] Tudi pri premostitvenih operacijah na srcu debelih in prekomerno težkih bolnikov ni opaziti povečane umrljivosti.[64] Ena od raziskav je ugotovila, da je razlog za ugodnejše preživetje mogoče bolj agresivno zdravljenje, ki so ga debeli ljudi deležni ob bolezni srca.[65] Druga raziskava je ugotovila, da od debelosti ni koristi, če se pri bolnikih z obolenjem perifernih arterij upošteva kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB).[60]

Vzroki

[uredi | uredi kodo]

Na osebni ravni posameznika obstaja mnenje, da je mogoče večino primerov debelosti pojasniti kot posledico pretiranega vnosa energije s hrano, ki se mu pridružuje pomanjkanje telesne dejavnosti.[66] Omejeno število primerov ima vzroke v genetiki, zdravstvenem ozadju, ali duševni motnji.[67] Drugače kot v teh izjemnih primerih se za porast debelosti v družbi čuti, da je vzrok zanjo v lahko dostopni in okusni prehrani,[68] povečani odvisnosti od avtomobilov in mehanizirani proizvodnji.[69][70]

Pregledni članek iz leta 2006 je zbral deset drugih možnih vzrokov za aktualno povečevanje števila debelih:

  1. premalo spanja,
  2. endokrine motnje (okoljska onesnažila, ki vplivajo na presnovo lipidov),
  3. zmanjšana variabilnost temperature okolja,
  4. zmanjšanje razširjenosti kajenja, saj kajenje zavira apetit,
  5. večja uporaba zdravil, ki lahko zvišajo telesno maso (npr. atipični antipsihotiki),
  6. sorazmeren porast številčnosti etničnih in starostnih skupin, za pripadnike katerih je značilna višja telesna masa,
  7. nosečnost v kasnejši starosti (ki lahko povzroči nagnjenost k debelosti pri otrocih),
  8. epigenetski dejavniki tveganja, ki se dedujejo,
  9. naravni izbor za višji ITM,
  10. križanje ljudi z enakimi potezami, kar povečuje koncentracijo faktorjev tveganja za debelost (večja varianca mase v populacija povečuje število debelih ljudi).[71]

Čeprav obstajajo tehtni dokazi o vplivu teh mehanizmov na večjo razširjenost debelosti, dokazi še vedno niso zadostni, avtorji pa menijo, da so verjetno manj vplivni od mehanizmov, obravnavanih v prejšnjem odstavku.

Prehrana

[uredi | uredi kodo]
(levo) zemljevid sveta, kjer barva države odraža porabo energije v hrani njenih prebivalcev v 1961. Severna Amerika, Evropa in Avstralija imajo relativno visok vnos, Afrika in Azija pa porabita veliko manj. (Desno) zemljevid sveta, kjer barva države odraža porabo energije v hrani njenih prebivalcev v 2001–2003. Poraba v Severni Ameriki, Evropi in Avstraliji se je glede na prejšnje ravni v letu 1971 povečala. Poraba hrane se je znatno povečala tudi v številnih delih Azije. Poraba hrane pa v Afriki ostaja nizka
Zemljevid razpoložljive energije v hrani na osebo na dan v 1961 (levo) in v 2001–2003 (desno) v kcal/osebo/dan.[72]
  ni podatkov
  <1600
  1600–1800
  1800–2000
  2000–2200
  2200–2400
  2400–2600
  2600–2800
  2800–3000
  3000–3200
  3200–3400
  3400–3600
  >3600
graf, ki kaže na postopno povečanje svetovne porabe energije s hrano na osebo na dan, med 1961 in 2002
Povprečna poraba energije na prebivalca po svetu 1961-2002.[72]

Količina energije v hrani na posamezno osebo se med regijami in državami močno razlikuje. Je tudi bistveno drugačna od tiste v preteklosti.[72] Od leta 1970 do konca 1990 se je povprečje kalorij na osebo na dan (količina kupljene hrane) razen v vzhodni Evropi povečala v vseh delih sveta. Združene države Amerike so bile na prvem mestu s 3654 kalorijami na prebivalca v letu 1996.[72] Ta številka se je v letu 2003 še povečala, in sicer na 3754.[72] Konec devetdesetih so Evropejci zaužili 3394, prebivalci območij v razvoju v Aziji 2648 in ljudje v podsaharski Afriki 2176 kalorij na osebo na dan.[72][73] Za skupno porabo kalorij je bilo ugotovljeno, da je povezana z debelostjo.[74]

Široka razpoložljivost in dostopnost smernic za prehranjevanje[75] je pri reševanju problemov zaradi prevelike ješčnosti in zaradi slabe izbire prehrane le malo zalegla.[76] Med letoma 1971 in 2000 je stopnja debelosti v ZDA od 14,5 % porasla na 30,9 %.[77] V istem obdobju se je povečala tudi povprečna količina energije, zaužite s hrano. Pri ženskah je povprečna porast znašala 335 kalorij na dan (1542 kalorij leta 1971 in 1877 kalorij v letu 2004), medtem ko je bila pri moških povprečna porast 168 kalorij na dan (2450 kalorij leta 1971 in 2618 kalorij v letu 2004). Večina te dodatne energije v hrani je posledica povečanega uživanja ogljikovih hidratov in ne maščob.[78] Primarni viri teh dodatnih ogljikovih hidratov so sladkane pijače, ki pri mladih odraslih Američanih predstavljajo 25 odstotkov energije v užiti hrani,[79] in čipsi.[80] Uživanje sladkanih pijač je verjeten vzrok za vse pogostejšo debelost.[81][82]

Ko se prebivalstvo čedalje bolj zanaša na z energijo nabite obilne obede in na obroke v obliki hitre hrane, postaja povezava med hitrim prehranjevanjem ljudi in njihovo debelostjo vse bolj zaskrbljujoča.[83] V ZDA se je med 1977 in 1995 število obrokov hitre hrane potrojilo, količina energije v teh obrokih pa početverila.[84]

Agrarna politika in kmetijske tehnologije so v ZDA in Evropi privedle do nižjih cen hrane. V Združenih državah Amerike je subvencioniranje koruze, soje, pšenice in riža na osnovi Zakona o kmetijstvu ZDA povzročilo, da so glavni viri predelane hrane poceni v primerjavi s sadjem in zelenjavo.[85] Zakonski predpisi o obveznem navajanju kalorij in o oznakah s podatki o izdelku predstavljajo poskus usmeriti ljudi k bolj zdravi hrani in jim omogočiti, da se zavejo, koliko kalorij porabijo.

Debeli ljudje vedno poročajo, da užijejo manj hrane kot ljudje z normalno težo.[86] Te ugotovite podpirajo tako testi, ki so jih izvedli v kalorimetričnem prostoru,[87] kot tudi neposredna opazovanja.

Sedeči način življenja

[uredi | uredi kodo]

Sedeči način življenja igra pomembno vlogo pri debelosti.[88] Po vsem svetu je prišlo do velikega premika v smeri fizično manj zahtevnih del.[89][90][91] Posledično trenutno vsaj 30 % svetovnega prebivalstva telesno ni zadosti aktivno.[90] To je predvsem posledica povečane uporabe mehaniziranih prometnih sredstev in vse večja razširjenost za delo varčnih tehnologij doma.[89][90][91] Pri otrocih se zdi, da do znižanja stopnje telesne aktivnosti prihaja zaradi zmanjšanega obsega hoje in telesne vzgoje.[92] Svetovni trendi, kar se aktivno preživetega prostega časa in telesne dejavnosti tiče, so manj jasni. Svetovna zdravstvena organizacija poudarja, da se ljudje po vsem svetu vse manj aktivno rekreirajo, študija s Finske[93] pa je ugotovila povečanje; študija iz Združenih držav Amerike pa je ugotovila, da se obseg telesnih dejavnosti med prostim časom ni bistveno spremenil.[94]

Tako pri otrocih kot pri odraslih obstaja povezava med časom gledanja televizije in tveganjem za debelost.[95][96][97] Pregledna raziskava je pri 63 od 73 študij (86 %) našla povečano stopnjo debelosti pri otrocih s povečano izpostavljenostjo medijem, pri tem se je raven debelosti sorazmerno povečala v odvisnosti od časa, ki so ga otroci preživeli pred televizijo.[98]

Genetika

[uredi | uredi kodo]
Slika iz leta 1680, ki jo je naslikal Juan Carreno de Miranda, z dekletom, ki naj bi imelo sindrom Prader-Willi[99]

Kot veliko drugih obolenj je tudi debelost posledica medsebojnega vpliva genetskih in okoljskih dejavnikov. Polimorfizmi v različnih genih, ki nadzorujejo apetit in metabolizem, povzročijo nagnjenost k debelosti, ko je v hrani na voljo dovolj energije. Že leta 2006 so v človeškem genomu odkrili več kot 41 območij, ki so v ustreznem okolju povezana z razvojem debelosti.[100] Za ljudi z dvema kopijama gena FTO (gena, ki je povezan z maščobno maso in debelostjo) so ugotovili, da v povprečju tehtajo 3–4 kg več od ljudi brez tveganega alela in da imajo 1,67-krat večje tveganje za debelost.[101] Delež debelosti, ki ga je pripisati genetskim dejavnikom, glede na populacijo pregledanih variira med 6 in 85 %.[102]

Debelost je glavna značilnost več sindromov, kot so Prader-Willi, Bardet-Biedl, Cohenov sindrom in MOMO. Izraz »nesindromska debelost« se včasih uporablja v primerih, kjer so ti pogoji izključeni.[103] 7 % ljudi z zgodnjim nastopom hude debelosti (debelost, do katere pride pred 10. letom in kjer je indeks telesne mase več kot tri standardne odklone nad normalo) ima enotočkovno mutacijo DNK.[104]

Študije, ki so se usmerile na dedne vzorce in ne na specifične gene, so ugotovile, da je med otroci, katerih oba starša sta bila debela, debelih 80 %, v nasprotju z manj kot 10 % debelih otrok s starši normalne teže.[105]

Hipoteza o varčnem genu predpostavlja, da so ljudje zaradi pomanjkanja hrane med evolucijo nagnjeni k debelosti. Njihova sposobnost izkoristiti redka obdobja obilja in energijo shraniti v obliki maščobe bi lahko bila koristna v obdobjih, ko hrana ni vedno enako obilna, tako da so posamezniki z večjo zalogo maščobe bolj verjetno preživeli čase lakote. Ta težnja shranjevanja maščob pa bi v družbah s stabilno oskrbo s hrano bila znak neprilagojenosti.[106] Teorija je bila deležna različnih kritik, obstajajo tudi druge teorije na evolucijski osnovi, kot so hipoteza drsečega gena in hipoteza varčnega fenotipa.[107][108]

Druge bolezni

[uredi | uredi kodo]

Nekatere telesne in duševne bolezni ter farmacevtske snovi, ki se uporabljajo za zdravljenje, lahko nagnjenost k debelosti povečajo. Med boleznimi, ki povečujejo tveganje za debelost, je nekaj redkih genetskih sindromov, kot tudi nekatere prirojene ali pridobljene bolezni: hipotiroidizem, Cushingov sindrom, insuficienca rastnega hormona[109] in motnje prehranjevanja: kompulzivna motnja hranjenja in sindrom nočnega prehranjevanja.[2] Vendar pa debelost ne velja za psihiatrično motnjo in zato v DSM-IVR ni navedena kot duševna bolezen.[110] Nagnjenost k prekomerni telesni teži in debelosti je pri bolnikih s psihiatričnimi motnjami višja kot pri osebah brez njih.[111]

Nekatera zdravila lahko povzročijo povečanje teže ali spremembe v telesni sestavi. To so med drugim insulin, sulfonilsečnine, tiazolidindioni, atipični antipsihotiki, antidepresivi, glukokortikoidi, določeni antikonvulzivi (fenitoin in valproat), pizotifen ter nekatere oblike hormonske kontracepcije.[2]

Družbeni dejavniki

[uredi | uredi kodo]
Pergament (Jamaj no soši, pozno 12. stoletje) kaže izposojevalko denarja z debelostjo, ki velja za bolezen bogatih.

Čeprav so za razumevanje debelosti genetski vplivi pomembni, z njimi ni mogoče pojasniti trenutnega dramatična naraščanja debelosti v posameznih državah ali po svetu.[112] Čeprav velja kot dokazano, da presežek zaužite energije na individualni osnovi vodi k debelosti, se o vzrokih za premike v teh dveh dejavnikih na nivoju družbe veliko razpravlja. Obstajajo številne teorije, vendar pa je najverjetnejši vzrok kombinacija različnih dejavnikov.

Korelacija med družbenim razredom in ITM se po svetu razlikuje. Pregledna študija leta 1989 je pokazala, da je za ženske v visokem družbenem razredu v razvitih državah debelost manj verjetna. Pri moških iz različnih družbenih razredov ni bilo opaziti velikih razlik. V državah v razvoju so imele ženske, moški in otroci iz visokih družbenih razredov višje stopnje debelosti.[113] Posodobitev tega pregleda iz leta 2007 je ugotovila enake, a šibkejše povezave. Po mnenju avtorjev je zmanjšana korelacija posledica vplivov globalizacije.[114] V razvitih državah sta stopnja debelosti odraslih in odstotek najstniških otrok s prekomerno telesno težo povezana z ekonomsko neenakostjo. Podobno razmerje je videti med ameriškimi zveznimi državami: vse več odraslih, tudi v višjih družbenih razredih v bolj neenakopravnih državah, je debelih.[115]

Za povezavo med ITM in družbenim statusom obstaja veliko razlag. Mnenje je, da si premožni v razvitih državah lahko privoščijo hranljivejšo hrano, da so pod večjim pritiskom okolja, da ostanejo vitki, in da imajo več možnosti ter tudi večja pričakovanja za telesno pripravljenost. Za nerazvite države menijo, da so med dejavniki, ki vplivajo na opazovane vzorce, možnost privoščiti si hrano, visoka poraba energije zaradi fizičnega dela in pa kulturne vrednote, ki spodbujajo večjo telesno velikost.[114] Odnos do telesne mase, ki ga imajo ljudje med svojim življenjem, lahko prav tako igra vlogo pri pojavu debelosti. Ugotovljena je korelacija v spremembah ITM v času med prijatelji, brati in sestrami ter zakonci.[116] Kaže, da stres in občutek nizkega socialnega statusa povečata nagnjenost k debelosti.[115][117][118]

Kajenje ima pomemben vpliv na posameznikovo težo. Ljudje, ki nehajo kaditi, se v roku desetih let zredijo povprečno za 4,4 kg (moški) oziroma 5,0 kg (ženske).[119] Vendar pa so spremembe v pogostnosti kajenja za zdaj imele le malo vpliva na splošno raven debelosti.[120]

V Združenih državah Amerike je število otrok, ki jih prizadeta oseba ima, povezano z njeno nagnjenostjo k debelosti. Pri ženskah se tveganje poveča za 7 %, pri moških pa za 4 % na otroka.[121] To je mogoče delno pojasniti z dejstvom, da vzdrževanje otrok in skrb zanje zmanjšuje telesno aktivnost staršev na Zahodu.[122]

V državah v razvoju urbanizacija igra vlogo pri vse bolj pogosti debelosti. Na Kitajskem je stopnja debelosti pod 5 %, vendar v nekaterih mestih presega 20 %.[123] Podhranjenost v zgodnjem življenju verjetno igra pomembno vlogo pri naraščanju debelosti v teh okoljih.[124] Endokrine spremembe, do katerih pride v časih podhranjenosti, lahko spodbujajo skladiščenje maščobe med obdobji, ko je na voljo več energije v obliki hrane.[124]

Skladno s kognitivnimi epidemiološkimi podatki številne študije potrjujejo, da je debelost povezana s kognitivnimi funkcijami.[125] Ali debelost povzroča kognitivne primanjkljaje ali obratno, za zdaj ni jasno.

Kužni dejavniki

[uredi | uredi kodo]

Raziskave o vplivu patogenov na presnovo so še vedno v povojih. Za črevesno mikrofloro je dokazano, da je pri suhih in debelih ljudeh različna. Obstajajo znaki, da lahko črevesna flora pri debelih in suhih osebah vpliva na presnovne možnosti. Kaže, da ta očitna sprememba v zmožnostih presnove omogoča večjo zmogljivost za izkoriščanje energije in tako prispeva k debelosti. Ali so te razlike neposredni vzrok za debelost ali pa njena posledica, je še odprto vprašanje.[126]

Pri ljudeh in pri več živalskih vrstah so ugotovili zvezo med virusi in debelostjo. Kolikšen je prispevek teh zvez k naraščanju debelosti, je treba še raziskati.[127]

Patofiziologija

[uredi | uredi kodo]
Dve beli miši, obe s podobno velikimi ušesi, črnimi očmi in rožnatimi smrčki. Telo miši na levi pa je približno trikrat večje od telesa normalno velike miši na desni.
Miš na levi ne more tvoriti leptina, kar ima za posledico debelost

Obstaja veliko patofizioloških mehanizmov, ki vplivajo na razvoj in obstoj debelosti.[128] To področje raziskav je bilo skoraj nedotaknjeno do odkritja leptina leta 1994. Začenši s tem odkritjem je uspelo raziskovalcem razjasniti številne druge hormonske mehanizme, ki sodelujejo pri uravnavanju apetita in uživanja hrane, v vzorcih za nastanek in obstoj maščobnega tkiva in v razvoju odpornosti na inzulin. Po odkritju leptina so bili raziskani mnogi drugi posredniki kot so grelin, inzulin, oreksin, Pyy 3-36, holecistokinin in adiponektin. Adipokini so mediatorji, ki jih ustvarja maščobno tkivo; njihovo delovanje naj bi vplivalo na mnoge bolezni, ki so povezane z debelostjo.

Za leptin in grelin menijo, da se v svojem vplivu na apetit dopolnjujeta; grelin, ki ga sintetizira želodec, naj bi kratkoročno moduliral nadzor nad tekom (t. j. da je oseba lačna, ko je želodec prazen, in da neha jesti, ko se želodec raztegne). Leptin se proizvaja v maščobnem tkivu, signalizira telesu njegove maščobne zaloge in posreduje pri nadzoru nad dolgoročnim apetitom (oseba je več, kadar so maščobne zaloge nizke in manj, ko so visoke). Čeprav je dajanje leptina v majhni podskupini debelih posameznikov učinkovito, se za večino debelih oseb, glede na to, da imajo visoko raven leptina, meni, da so na leptin odporne,[129] kar naj bi bil eden od vzrokov za neučinkovitost terapije z leptini pri zaviranju apetita pri njih.[128]

tridimenzionalni model s parom nasprotno sučnih alfa cilindrov, ki sta na svojih koncih povezana z več linearnimi segmenti
Grafična upodobitev molekule leptina

Čeprav se leptin in grelin tvorita na periferiji, nadzorujeta apetit s svojim vplivom na osrednje živčevje. Konkretno delujeta skupaj z drugimi hormoni za tek na hipotalamus, to je območje v možganih, ki je ključno pri regulaciji vnosa hrane in porabe energije. V hipotalamusu obstaja več krogotokov, ki prispevajo k njegovi vlogi glede apetita, pot za melanokortin je med njimi še najbolj raziskana.[128] Krog se začne v arkuatnem jedru, to je območju hipotalamusa, in ki ima izhode v lateralni hipotalamus (LH) in ventromedialni hipotalamus (VMH),, ki sta centra za hranjenje in za sitost.[130]

Arkuatno jedro vsebuje dve različni skupini nevronov.[128] Prva skupina izraža tako nevropeptid Y (NPY) kot aguti-povezan peptid (AgRP) in ima stimulativne vhode v LH ter inhibitorne vhode v VMH. Druga skupina izraža pro-opiomelanokortin (POMC) in CART (»cocaine- and amphetamine-regulated transcript«) in ima stimulativne vhode v VMH in inhibitorne vhode v LH. Tako nevroni NPY/AgRP spodbujajo hranjenje in krnijo občutek sitosti, nevroni POMC/CART pa po drugi strani spodbujajo sitost in željo po hrani zavirajo. Leptin delno regulira obe skupini nevronov. Skupino NPY/AgRP zavira, obenem pa spodbuja skupino POMC/CART. Zato pomanjkljivosti v signalu leptina, bodisi zaradi pomanjkanja leptina ali zaradi odpornosti nanj, vodijo do prekomernega uživanja hrane pri nekaterih genetsko pogojenih ali pridobljenih oblikah debelosti.[128]

Javno zdravje

[uredi | uredi kodo]

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) napoveduje, da utegne prekomerna telesna teža oziroma debelost kmalu postati najpomembnejši vzrok za slabo zdravje druge in prehiteti druge, bolj tradicionalne zdravstvene probleme, kot sta na primer podhranjenost in nalezljive bolezni.[131] Debelost je zaradi svoje razširjenosti, stroškov in učinkov na zdravje problem javnega zdravja in politični problem.[132] Delovna skupina za preventivne službe ZDA priporoča pregled za vse odrasle, nato pa vedenjske posege pri osebah, ki so predebele.[133] Prizadevanja na področju javnega zdravja gredo v smeri razumevanja in odpravljanje okoljskih dejavnikov, ki so odgovorni za vse večjo razširjenost debelosti v populaciji. Rešitve se osredotočajo na spremembe v dejavnikih, ki povzročajo prekomeren vnos energije prek hrane in ki ovirajo telesno dejavnost. Prizadevanja vključujejo programe zveznega financiranja prehrane v šolah, omejitve pri neposrednem trženju slabe hrane otrokom[134] ter zmanjšano dostopnost sladkanih pijač v šolah.[135] Prizadevanja pri razvoju urbanih okolij gredo v smeri povečane dostopnost parkov in razvoja poti za pešce.[136]

Številne države in skupine so objavile poročila, ki obravnavajo debelost. V letu 1998 so objavili prve Zvezne smernice ZDA, z naslovom »Klinične smernice za identifikacijo, ocenjevanje ter zdravljenje prekomerne telesne teže in debelosti pri odraslih: Poročilo o dokazih«.[137] V letu 2006 je kanadska mreža za debelost objavila »Kanadske smernice za klinično prakso (CPG), o obravnavanju in preprečevanju debelosti pri odraslih in otrocih«. Ta celovita, na dokazih temelječa navodila obravnavajo pristop in preprečevanje prekomerne telesne teže in debelosti pri odraslih in otrocih.[138]

Evropa

[uredi | uredi kodo]
Prekomerna prehranjenost otrok v Sloveniji, 2014, po občinah

Leta 2004 so britansko Združenje zdravnikov, Fakulteta za javno zdravje in Kraljevi kolidž za pediatrijo in zdravje otrok objavili poročilo »Problemi se nabirajo«, ki poudarja problem debelosti v Veliki Britaniji.[139] Istega leta je Odbor za zdravje britanskega parlamenta objavil rezultate dotlej najbolj obsežne ankete o vplivu debelosti na zdravje in družbo v Veliki Britaniji ter odgovor nanje v obliki možnih pristopov k problemu.[140] Leta 2006 je Državni inštitut za zdravje in kliniko (NICE) izdal smernice o diagnosticiranju in zdravljenju debelosti, vključno s političnimi implikacijami za nezdravstvene organizacije, kot so lokalne oblasti.[141] Poročilo iz leta 2007, ki ga je izdelal sir Derek Wanless za Kraljevi sklad, opozarja, da lahko debelost finančno ohromi socialne službe države, če ta ne začne ukrepati.[142] WHO je v svoji študiji leta 2015 objavil napoved o znatnem povečanju debelih v Evropi do leta 2030.[143]

Preverja se celovite pristope, s katerimi naj bi se lotili naraščajočih ravni debelosti. Okvirna politična iniciativa proti debelosti vsebuje smernice za ukrepe »navzgor«, »na ravni« in »navzdol«. Smernice za ukrepe »navzgor« se tičejo potrebnih sprememb v družbi, pri smernicah »na ravni« gre za predloge, kako ustrezno spremeniti vedenje ljudi, pri smernicah »navzdol« pa za predloge, kako zdraviti trenutno ogrožene ljudi.[144]

Slovenija

[uredi | uredi kodo]

V Sloveniji je od leta 2005 do 2010 potekalo izvajanje Resolucije o nacionalnem programu prehranske politike ter od leta 2007 do 2012 Strategija Vlade RS na področju spodbujanja telesne (gibalne) dejavnosti za krepitev zdravja. Temeljni cilji so bili zagotavljanje varne hrane vzdolž celotne živilske verige, vzpostavljanje, ohranjanje in krepitev zdravih prehranjevalnih navad ter zagotavljanje zadostne preskrbljenosti prebivalstva s kakovostno in zdravju koristno hrano, pridelano na trajnostni način. Poleg tega so bile izdelane smernice zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah za otroke in mladostnike v vrtcih, šolah in domovih, za bolnike v bolnišnicah ter oskrbovance v domovih za starejše ter smernice zdravega prehranjevanja za delavce v delovnih organizacijah.[145] Leta 2011 je bil oblikovan novi Nacionalni program prehranske politike za obdobje od 2012 do 2021. Glede na sliko desno je problem debelosti v Sloveniji regionalno zelo različno prisoten, prizadet je zlasti vzhodni del Slovenije.

Zdravljenje

[uredi | uredi kodo]
Orlistat (Xenical), najpogosteje uporabljeno zdravilo za debelosti, in sibutramin (Meridia), pred kratkim umaknjen s trga zaradi neželenih kardiovaskularnih učinkov

Glavno zdravilo za debelost sta dieta in telovadba.[66] Dietni programi lahko vodijo kratkoročno do hujšanja,[146] vendar pa je ohraniti tako znižano telesno težo pogosto težko in pogosto zahteva, da telovadba in dieta na osnovi hrane z manj energije postaneta stalni del življenjskega sloga prizadete osebe.[147][148] Dolgoročno je uspešnost znižanja teže zaradi sprememb v življenjskem slogu nizka, in sicer znaša 2-20 %.[149] Spremembe v prehrani in v slogu življenja spremembe uspešno omejujejo prekomerno telesno težo zaradi nosečnosti in izboljšujejo rezultate tako za mater kot za otroka.[150]

Trenutno je na razpolago in odobreno za dolgotrajno uporabo eno zdravilo, to je orlistat (Xenical). Izguba telesne teže pa je skromna, povprečno znaša 2,9 kg za čas 1 do 4 let in o tem, kako ta zdravila vplivajo na dolgoročne komplikacije zaradi debelosti, je le malo podatkov.[151] Uporaba tega zdravila je povezana z visoko stopnjo gastrointestinalnih stranskih učinkov[151] in obstajajo pomisleki glede njegovih negativnih učinkov na ledvice.[152] Dvoje drugih zdravil je na voljo v ZDA, vendar ne v Evropi.[153] Lorcaserin (Belviq) vodi po enem letu do povprečno 3,1 kg večje izgube teže (3 % telesne mase) kot pri placebu;[154] lahko pa poveča težave s srčnimi zaklopkami.[153] Kombinacija fentermina in topiramata (Qsymia) je prav tako nekoliko delno učinkovita;[155] Vendar pa je lahko da povezana s težavami s srcem.[153]

Najbolj učinkovita pri zdravljenju debelosti je bariatrična kirurgija.[156] Kirurgija pri hudi debelosti vodi do dolgoročne izgube teže in zmanjšane splošne umrljivosti. Ena od študij je v primerjavi s standardnimi ukrepi hujšanja ugotovila izgubo teže med 14 % in 25 % (odvisno od vrste opravljenega posega) po 10 letih, in zmanjšanje za 29 % pri vseh vzrokih umrljivosti.[157] Vendar pa zaradi stroškov in tveganja zapletov raziskovalci iščejo druge učinkovite in manj invazivne načine zdravljenja.

Epidemiologija

[uredi | uredi kodo]
Razširjenost debelosti po svetu med moškimi (levo) in ženskami (desno).[158]
  <5%
  5–10%
  10–15%
  15–20%
  20–25%
  25–30%
  30–35%
  35–40%
  40–45%
  45–50%
  50–55%
  >55%
Razširjenost debelosti po svetu pri moških (levo) in ženskah (desno). Debelost je pogosta (nad 30 %), v ZDA in nekaterih državah Bližnjega vzhoda in Pacifika, srednje razširjena v preostalem delu Severne Amerike in Evrope, in niže (<5 %) v pretežnem delu Azije in Afrike.

Pred 20. stoletjem je bila debelost redek pojav;[159] leta 1997 je WHO formalno priznala, da debelost predstavlja svetovno epidemijo.[79] Leta 2008 je Svetovna zdravstvena organizacija ocenila, da je vsaj 500 milijonov odraslih (več kot 10 %), debelih, z višjimi stopnjami med ženskami kot med moškimi.[160] Stopnja debelosti se povečuje tudi s starostjo, vsaj do starosti 50 ali 60 let[161] in huda debelost v Združenih državah Amerike, Avstraliji in Kanadi narašča hitreje od povprečne debelosti.[18][162][163]

Raziskavi, opravljeni v letih 2001 in 2004, sta pokazali, da je Slovenija že sredi epidemije prekomerne telesne teže in debelosti. Prekomerno telesno težo ima 55,1 % Slovencev, 15,1 % pa jih je debelih. Debelost je pogostejša pri moških, pri starostni skupini 55-59 let ter pri osebah z nižjo stopnjo dosežene izobrazbe, predvsem z nedokončano osnovno šolo. Delež debelih je nekoliko večji na podeželju, glede na zdravstveno regijo pa v južni in vzhodni Sloveniji.[164]

Debelost je bila nekoč problem samo v državah z visokimi dohodki, vendar pogostnost debelosti narašča po vsem svetu in prizadeva tako razvit kot tudi razvijajoč se svet.[29] Ta porast je najbolj dramatičen v urbanih okoljih.[160] Edino območje na svetu, kjer debelost še ni pogosta, je podsaharska Afrika.[2]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Latinski izraz za debelost je obesitas, iz katerega izvira tudi angleška beseda obesity. Koren latinskega imena za debelost »obesitas«  pomeni »zavaljen, debelušen«. »Esus« je pretekli particip glagola »edere« (jesti), predpona »ob« (pre-) nakazuje preobješčnost.[165] Oxfordski slovar angleščine omenja izraz prvič leta 1611.[166]

Zgodovinski trendi

[uredi | uredi kodo]
V srednjem veku in renesansi je bila debelost pogosto znak bogastva in je razmeroma pogosta med elito: Toskanski general Alessandro del Borro, sliko se pripisuje Charlesu Mellinu, 1645[167]
kamnit kipec debele ženske
Willendorfska venera je nastala od 24.000 do 22.000 pr. n. št.

Grki so kot prvi v debelosti videli motnjo zdravja.[159] Hipokrat je zapisal, da »zajetnost ni le bolezen sama po sebi, temveč tudi glasnik drugih bolezni«.[2] Indijski kirurg Sushruta (6. stoletje pr. n. št.) je debelost povezal s sladkorno boleznijo in srčnimi boleznimi.[168] Predlagal je fizično delo kot zdravilo za bolezen in njene stranske učinke.[168] Večino svoje zgodovine se je človeštvo spopadalo s pomanjkanjem hrane.[169] Debelost je tako zgodovinsko gledano pomenila znak bogastva in blaginje. Pogosta je bila med visokimi uradniki v Evropi v srednjem veku in v renesansi[167] kot tudi v starodavnih vzhodnoazijskih civilizacijah.[170]

Z nastopom industrijske revolucije so narodi spoznali, da je njihova vojaška in gospodarska moč odvisna od telesne velikosti in moči njihovih vojakov in delavcev.[79] Dvig povprečne telesne mase od ravni, ki jo dandanes štejemo za podhranjeno, na raven, ki zdaj predstavlja normalno območje, je igral pomembno vlogo pri razvoju industrijskih družb.[79] Tako višina kot teža sta se v 19. stoletju v razvitem svetu povečali. V 20. stoletju, ko je prebivalstvo doseglo genetski potencial za višino, je teža začela naraščati hitreje kot višina, kar je vodilo v debelost.[79] Leta 1950 je povečano blagostanje v razvitem svetu zmanjšalo umrljivost otrok, vendar so zaradi povečane telesne teže bolezni srca in bolezni postale pogostejše.[79][171] V tem času so zavarovalnice dognale povezavo med težo in pričakovano življenjsko dobo in za prekomerno telesno težo zvišale premije.[2]

Mnoge kulture so skozi zgodovino debelost jemale kot posledico pomanjkljivega značaja. Obesus ali debeluh v grški komediji je bil požrešnež in žrtev posmeha. Za krščanstvo je hrana predstavljala vrata v greha lenobe in pohote.[10] V sodobni zahodni kulturi se prekomerna teža pogosto obravnava kot neprivlačna in debelost je pogosto povezana z vsemogočimi negativnimi stereotipi. Ljudje vseh starosti lahko postanejo žrtev družbene stigmatizacije, tarča nasilja ali izločevanja iz okolja vrstnikov. Debelost je ponovno razlog za diskriminacijo.[172]

Vtis javnosti v zahodni družbi glede zdrave telesne teže se od teže, ki se šteje kot idealna, razlikuje - in tako ena kot druga sta se od začetka 20. stoletja spremenili. Teža, ki se šteje kot idealna, se je od 1920 dalje nižala. To je razvidno iz dejstva, da je povprečna višina zmagovalk za Miss Amerike povečala za 2 % med 1922 in 1999, njihova povprečna teža pa je v istem obdobju padla za 12 %.[173] Po drugi strani so se stališča ljudi glede zdrave telesne teže premaknila v nasprotni smeri. V Veliki Britaniji je bila v letu 2007 teža, ki jo ljudje imajo za prekomerno, bistveno višja kot v letu 1999.[174] Te spremembe so verjetno posledica večje pogostnosti zamaščenosti, zaradi česar se dodatno telesno zamaščenost jemlje kot nekaj običajnega.[174]

Debelost je še vedno videti kot znak bogastva in blaginje v mnogih delih Afrike. To je postalo še posebej običajno po pojavu epidemije HIV.[2]

Umetnost

[uredi | uredi kodo]

Prve kiparske upodobitve človeškega telesa pred 20.000-35.000 leti prikazujejo debele ženske. Nekateri pripisujejo kipce Venere težnji poudariti plodnost, medtem ko drugi menijo, da predstavljajo »debelost« pri ljudeh tistega časa.[10] Rejenosti pa tako grška kot rimska umetnost ne poznata, verjetno v skladu z njunimi ideali o zmernosti. To se je nadaljevalo skozi velik del krščanske evropske zgodovine, saj se je kot debele upodabljalo samo ljudi z nizkim socialno-ekonomskim statusom.[10]

Med renesanso so se zgornji razredi začeli gizdati z razkazovanjem velikosti, kot je lahko videti v portretih Henrika VIII. in Alessandra del Borra.[10] Rubens (1577-1640) je v svojih slikah redno upodabljal okrogle ženske. Za te ženske pa so še vedno značilna telesa v obliki »peščene ure«, ki velja za znak plodnosti.[175] V 19. stoletju se je mnenje glede debelosti v zahodnem svetu spremenilo. Po stoletjih, ko je debelost bila sinonim za bogastvo in družbeni status, je vitkost začela postajati zaželeni standard.[10]

Družba in kultura

[uredi | uredi kodo]

Gospodarski učinek

[uredi | uredi kodo]

Debelost ima, poleg vplivov na zdravje, tudi gospodarske učinke, kot so zapostavljanje pri zaposlovanju[176][177] in povečani stroški poslovanja. Ti učinki se občutijo na vseh ravneh družbe, od posameznika prek podjetij do vlad.

Ocena za zdravstvene stroške zaradi debelosti v ZDA v letu 2005 znaša 190,2 milijarde dolarjev, kar predstavlja 20,6 % vseh izdatkov za zdravstvo,[178][179][180] v Kanadi pa znaša ocena 2 milijardi kanadskih dolarjev v letu 1997 (to je 2,4 % celotnih zdravstvenih stroškov).[66] Skupni letni neposredni stroški zaradi prekomerne telesne teže in debelosti so v Avstraliji leta 2005 znašali 21 milijard avstralskih dolarjev. Avstralci s prekomerno telesno težo in debelostjo so prejeli tudi 35,6 milijarde USD v obliki vladnih subvencij.[181] Ocena za letne izdatke za dietetične izdelke znaša samo v ZDA 40 do 100 milijard dolarjev.[182]

Za programe za preprečevanje debelosti je dokazano, da zmanjšujejo stroške zdravljenja z debelostjo povezanih bolezni. Vendar pa, čim dlje ljudje živijo, tem večji so s tem povezani zdravstveni stroški. Raziskovalci zato sklepajo, da lahko zmanjševanje debelosti izboljša nivo javnega zdravja, vendar pa je malo verjetno, da se bodo zaradi tega zdravstveni stroški zmanjšali.[183]

ekstra širok stol poleg običajno velikih stolov.
Storitve se morajo prilagoditi na debele ljudi, tako s specialno opremo, kot so korenito širši stoli.[184]

Debelost lahko vodi do družbene stigmatizacije in težav pri iskanju dela.[176] V primerjavi s kolegi z normalno težo imajo debeli delavci v povprečju višjo stopnjo odsotnosti z dela in jemljejo več bolniškega dopusta, kar povečuje stroške za delodajalce in zmanjšuje produktivnost.[185] Študija zaposlenih na Univerzi Duke je pokazala, da so ljudje z ITM nad 40 kg/m2 vložili dvakrat več odškodninskih zahtevkov kot zaposleni z ITM 18,5-24,9 kg/m2. Imeli so tudi več kot 12-krat več izgubljenih delovnih dni. Najpogostejše poškodbe v tej skupini so bile zaradi padcev in dviganja, kar vpliva na spodnje okončine, zapestja ali roke in na hrbet.[186] Socialno zavarovanje zvezne države Alabama je odobrilo sporen načrt, po katerem se debelim delavcem zaračunava mesečno dodatno 25 dolarjev, v kolikor se ne odločijo za korake, ki pomagajo shujšati in njihovo zdravje izboljšati. Ti ukrepi so začeli veljati januarja 2010 in veljajo za državne uslužbence, katerih ITM presega 35 kg/m2 in ki jim v enem letu svojega zdravja ni uspelo popraviti.[187]

Nekatere raziskave kažejo, da imajo debeli ljudje manjšo možnost zaposlitve in da je zanje tudi napredovanje v službi manj verjetno.[172] Debeli ljudje so za enakovredno delo tudi slabše plačani od svojih sodelavcev, ki niso debeli; debele ženske v povprečju zaslužijo 6 % in debeli moški 3 % manj.[188]

Podjetja v specifičnih panogah, kot so letalski prevozniki, zdravstvena in živilska podjetja, imajo še dodatne pomisleke. Zaradi naraščajoče debelosti se letalski prevozniki spopadajo z višjimi stroški goriva in s pritiski, da bi povečali širino sedežev.[189] Leta 2000 je dodatna teža debelih potnikov letalske družbe v ZDA stala 275 milijonov dolarjev.[190] Zdravstvo je bilo prisiljeno vlagati v posebne objekte za hudo debele bolnike, vključno s posebno opremo za dvigovanje in bariatrične rešilce.[191] Stroški za restavracije se povečujejo zaradi obtožb, da so vzrok za debelost.[192] Leta 2005 je ameriški kongres obravnaval zakonodajo, ki naj bi preprečila civilne tožbe v zvezi z debelostjo proti živilski industriji; predloga zakona niso sprejeli.[192]

Ameriško zdravstveno združenje je leta 2013 uvrstilo debelost med kronične bolezni,[11] prevladovalo je mnenje, da bodo zdravstvene zavarovalnice raje plačale zdravljenje debelosti, svetovanje in kirurgijo ter da bi morali stroški za raziskave in razvoj zdravil ter gensko zdravljenje biti bolj dostopni, če zavarovalnice te stroške pomagajo subvencionirati.[193] Ta razvrstitev ni pravno zavezujoča, tako da imajo zdravstvene zavarovalnice še vedno pravico, da kritje za zdravljenje ali postopek zavrnejo.[193]

Sprejemljivost velikosti

[uredi | uredi kodo]
Predsednik ZDA William Howard Taft je bil pogosto tarča posmeha zavoljo svoje zavaljenosti

Glavni cilj gibanja za sprejemljivost velikosti je zmanjšati diskriminacijo ljudi s prekomerno telesno težo in debelostjo.[194][195] Vendar pa nekateri v gibanju skušajo izpodbijati že ugotovljene odvisnosti med debelostjo in negativnimi rezultati za zdravje.[196]

Obstajajo številne organizacije, ki sprejemljivost debelosti spodbujajo. V ospredje so prišle v drugi polovici 20. stoletja.[197] Ameriško nacionalno združenje za družbeno podporo debelih (NAAFA - National Association to Advance Fat Acceptance) je bilo ustanovljeno leta 1969 s ciljem, da se kot organizacija za državljanske pravice bori proti diskriminaciji zaradi velikosti.[198] Vendar pa aktivizem debelih ostaja obrobno gibanje.[199]

Mednarodna zveza za sprejemljivost velikosti (International Size Acceptance Association - ISAA) je nevladna organizacija, ki so jo ustanovili leta 1997. Ima bolj globalno usmeritev in kot svoje poslanstvo navaja spodbujanje k večji sprejemljivosti in pomoč pri odpravljanju diskriminacije na podlagi teže.[200] Te skupine se pogosto zavzemajo za to, da se v ZDA debelost po Zveznem invalidskem zakonu (Americans With Disabilities Act - ADA) prizna kot invalidnost. Ameriški pravni sistem pa se je odločil, da potencialni stroški javnih zdravstvenih storitev presegajo koristi zaradi razširitve te protidiskriminacijske zakonodaje na debelost.[196]

Debelost pri otrocih

[uredi | uredi kodo]

Zdrav razpon ITM se glede na starost in spol otroka spreminja. Debelost pri otrocih in mladostnikih je opredeljena kot ITM nad 95. percentilom.[16] Referenčni podatki, na katerih temeljijo ti percentili, izvirajo iz let 1963-1994, tako da zaradi povečanja teže v zadnjem času niso prizadeti.[17] Debelost pri otrocih je v 21. stoletju dosegla epidemične razsežnosti, njena pogostnost narašča tako v razvitem in nerazvitem svetu. Pogostnost debelosti pri kanadskih fantih se je povečala z 11 % v letu 1980 na več kot 30 % v letu 1990, pri brazilskih otrocih pa v istem obdobju s 4 % na 14 %.[201] V Sloveniji je delež prekomerno prehranjenih in debelih otrok blizu vrha med državami Evropske unije, kar povezujejo z neprimerno prehrano, predvsem količino zaužitih sladkih pijač.[202] Rast deleža prekomerno prehranjenih in debelih otrok naj bi se po zadnjih podatkih (2013) sicer začela ustavljati.[8]

Kot pri odraslih tudi pri otrocih veliko različnih dejavnikov prispeva k rasti stopnje debelosti. Spremembe v prehrani in zmanjšana telesna aktivnost sta najbolj pomembna vzroka za nedavno zvišanje trendov.[203] Ker se debelost pri otrocih pogosto nadaljuje v odraslo dobo in je povezana s številnimi kroničnimi boleznimi, se predebele otroke pogosto testira za visok krvni tlak, sladkorno bolezen, hiperlipidemijo in zamaščenost jeter.[66] Podobne ugotovitve veljajo tudi za Slovenijo, kjer prihaja do paradoksa, saj so prekomerno debeli zelo seznanjeni z možnimi posledicami svojega stanja, vendar ne ukrepajo.[8] Zdravljenje pri otrocih pomeni predvsem posege v življenjski slog in vedenjske tehnike, čeprav so prizadevanja za večjo aktivnost pri otrocih imela le malo uspeha.[204] Tako npr. je v Sloveniji ogrožena zlasti populacija dečkov, saj se (tudi zaradi debelosti) zmanjšuje razlika v gibalni sposobnosti med dečki in deklicami.[8] V Združenih državah Amerike FDA zdravil za uporabo v tej starostni skupini ni odobrila.[201]

Druge živali

[uredi | uredi kodo]

Debelost pri hišnih ljubljenčkih je pogosta v mnogih državah. Pogostnost prekomerne telesne teže in debelosti znaša pri psih v ZDA 23-41 %, od katerih je približno 5,1 % debelih.[205] Pogostnost debelosti pri mačkah je bila nekoliko višja in je znašala 6,4 %.[205] V Avstraliji so ugotovili, da je 7,6 % psov v veterinarskem okolju debelih.[206] Verjetnost za debelost pri psih korelira s težo njihovih lastnikov; podobne korelacije pri mačkah in njih lastnikih ni ugotoviti.[207]

Sklici in opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 WHO 2000 p.6
  2. ↑ 2,00 2,01 2,02 2,03 2,04 2,05 2,06 2,07 2,08 2,09 2,10 2,11 2,12 2,13 2,14 2,15 2,16 2,17 2,18 2,19 2,20 2,21 2,22 2,23 2,24 2,25 2,26 2,27 2,28 2,29 2,30 2,31 2,32 2,33 2,34 2,35 Haslam DW; James WP (2005). »Obesity«. Lancet. Zv. 366, št. 9492. str. 1197–209. doi:10.1016/S0140-6736(05)67483-1. PMID 16198769.
  3. ↑ 3,0 3,1 WHO 2000 p.9
  4. ↑ Kushner, Robert (2007). Treatment of the Obese Patient (Contemporary Endocrinology). Totowa, NJ: Humana Press. str. 158. ISBN 1-59745-400-1. Pridobljeno 5. aprila 2009.
  5. ↑ 5,0 5,1 Adams JP; Murphy PG (Julij 2000). »Obesity in anaesthesia and intensive care«. Br J Anaesth. Zv. 85, št. 1. str. 91–108. doi:10.1093/bja/85.1.91. ISSN 0007-0912. PMID 10927998.
  6. ↑ NICE 2006 p.10–11
  7. ↑ Imaz I; Martínez-Cervell C; García-Alvarez EE; Sendra-Gutiérrez JM; González-Enríquez J (Julij 2008). »Safety and effectiveness of the intragastric balloon for obesity. A meta-analysis«. Obes Surg. Zv. 18, št. 7. str. 841–6. doi:10.1007/s11695-007-9331-8. PMID 18459025.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 »Lahko današnji otroci pričakujejo krajše življenje kot njihovi starši?«. Mojca Lorenčič, Dnevnik. 12. december 2013. Pridobljeno 19. januarja 2014.
  9. ↑ 9,0 9,1 Barness LA; Opitz JM; Gilbert-Barness E (december 2007). »Obesity: genetic, molecular, and environmental aspects«. Am. J. Med. Genet. A. Zv. 143A, št. 24. str. 3016–34. doi:10.1002/ajmg.a.32035. PMID 18000969.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 10,3 10,4 10,5 Woodhouse R (2008). »Obesity in art: A brief overview«. Front Horm Res. Frontiers of Hormone Research. Zv. 36. str. 271–86. doi:10.1159/000115370. ISBN 978-3-8055-8429-6. PMID 18230908.
  11. ↑ 11,0 11,1 Pollack, Andrew (18. junij 2013). »A.M.A. Recognizes Obesity as a Disease«. The New York Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. novembra 2013. Pridobljeno 30. oktobra 2013.
  12. ↑ Weinstock, Matthew (21. junij 2013). »The Facts About Obesity«. H&HN. American Hospital Association. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. septembra 2013. Pridobljeno 24. junija 2013.
  13. ↑ Sweeting HN (2007). »Measurement and Definitions of Obesity In Childhood and Adolescence: A field guide for the uninitiated«. Nutr J. Zv. 6, št. 1. str. 32. doi:10.1186/1475-2891-6-32. PMC 2164947. PMID 17963490.
  14. ↑ NHLBI p.xiv
  15. ↑ Gray DS; Fujioka K (1991). »Use of relative weight and Body Mass Index for the determination of adiposity«. J Clin Epidemiol. Zv. 44, št. 6. str. 545–50. doi:10.1016/0895-4356(91)90218-X. PMID 2037859.
  16. ↑ 16,0 16,1 »Healthy Weight: Assessing Your Weight: BMI: About BMI for Children and Teens«. Center for disease control and prevention. Pridobljeno 6. aprila 2009.
  17. ↑ 17,0 17,1 Flegal KM; Ogden CL; Wei R; Kuczmarski RL; Johnson CL (Junij 2001). »Prevalence of overweight in US children: comparison of US growth charts from the Centers for Disease Control and Prevention with other reference values for body mass index«. Am. J. Clin. Nutr. Zv. 73, št. 6. str. 1086–93. PMID 11382664.
  18. ↑ 18,0 18,1 Sturm R (Julij 2007). »Increases in morbid obesity in the USA: 2000–2005«. Public Health. Zv. 121, št. 7. str. 492–6. doi:10.1016/j.puhe.2007.01.006. PMC 2864630. PMID 17399752.
  19. ↑ Kanazawa M; Yoshiike N; Osaka T; Numba Y; Zimmet P; Inoue S (december 2002). »Criteria and classification of obesity in Japan and Asia-Oceania«. Asia Pac J Clin Nutr. Zv. 11 Suppl 8. str. S732–S737. doi:10.1046/j.1440-6047.11.s8.19.x. PMID 12534701.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  20. ↑ Bei-Fan Z; Cooperative Meta-Analysis Group of Working Group on Obesity in China (december 2002). »Predictive values of body mass index and waist circumference for risk factors of certain related diseases in Chinese adults: study on optimal cut-off points of body mass index and waist circumference in Chinese adults«. Asia Pac J Clin Nutr. Zv. 11 Suppl 8. str. S685–93. doi:10.1046/j.1440-6047.11.s8.9.x. PMID 12534691.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  21. ↑ 21,0 21,1 21,2 21,3 Poulain M; Doucet M; Major GC; in sod. (april 2006). »The effect of obesity on chronic respiratory diseases: pathophysiology and therapeutic strategies«. CMAJ. Zv. 174, št. 9. str. 1293–9. doi:10.1503/cmaj.051299. PMC 1435949. PMID 16636330.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  22. ↑ 22,0 22,1 Gonzalez A, Berrington de (december 2010). »Body-Mass Index and Mortality among 1.46 Million White Adults«. N. Engl. J. Med. Zv. 363, št. 23. str. 2211–9. doi:10.1056/NEJMoa1000367. PMC 3066051. PMID 21121834.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  23. ↑ Mokdad AH; Marks JS; Stroup DF; Gerberding JL (Marec 2004). »Actual causes of death in the United States, 2000« (PDF). JAMA. Zv. 291, št. 10. str. 1238–45. doi:10.1001/jama.291.10.1238. PMID 15010446.
  24. ↑ 24,0 24,1 Allison DB; Fontaine KR; Manson JE; Stevens J; VanItallie TB (Oktober 1999). »Annual deaths attributable to obesity in the United States«. JAMA. Zv. 282, št. 16. str. 1530–8. doi:10.1001/jama.282.16.1530. PMID 10546692.
  25. ↑ 25,0 25,1 25,2 Whitlock G; Lewington S; Sherliker P; in sod. (Marec 2009). »Body-mass index and cause-specific mortality in 900?000 adults: collaborative analyses of 57 prospective studies«. Lancet. Zv. 373, št. 9669. str. 1083–96. doi:10.1016/S0140-6736(09)60318-4. PMC 2662372. PMID 19299006.
  26. ↑ Calle EE; Thun MJ; Petrelli JM; Rodriguez C; Heath CW (Oktober 1999). »Body-mass index and mortality in a prospective cohort of U.S. adults«. N. Engl. J. Med. Zv. 341, št. 15. str. 1097–105. doi:10.1056/NEJM199910073411501. PMID 10511607.
  27. ↑ Pischon T; Boeing H; Hoffmann K; in sod. (november 2008). »General and abdominal adiposity and risk of death in Europe«. N. Engl. J. Med. Zv. 359, št. 20. str. 2105–20. doi:10.1056/NEJMoa0801891. PMID 19005195.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  28. ↑ Manson JE; Willett WC; Stampfer MJ; in sod. (1995). »Body weight and mortality among women«. N. Engl. J. Med. Zv. 333, št. 11. str. 677–85. doi:10.1056/NEJM199509143331101. PMID 7637744.
  29. ↑ 29,0 29,1 Tsigosa, Constantine; Hainer, Vojtech; Basdevant, Arnaud; Finer, Nick; in sod. (april 2008). »Management of Obesity in Adults: European Clinical Practice Guidelines« (PDF). The European Journal of Obesity. Zv. 1, št. 2. str. 106–16. doi:10.1159/000126822. PMID 20054170.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  30. ↑ Fried M; Hainer V; Basdevant A; in sod. (april 2007). »Inter-disciplinary European guidelines on surgery of severe obesity«. Int J Obes (Lond). Zv. 31, št. 4. str. 569–77. doi:10.1038/sj.ijo.0803560. PMID 17325689.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  31. ↑ Peeters A; Barendregt JJ; Willekens F; Mackenbach JP; Al Mamun A; Bonneux L; Nedcom (Januar 2003). »Obesity in adulthood and its consequences for life expectancy: A life-table analysis« (PDF). Ann. Intern. Med. Zv. 138, št. 1. str. 24–32. doi:10.7326/0003-4819-138-1-200301070-00008. PMID 12513041.
  32. ↑ Grundy SM (2004). »Obesity, metabolic syndrome, and cardiovascular disease«. J. Clin. Endocrinol. Metab. Zv. 89, št. 6. str. 2595–600. doi:10.1210/jc.2004-0372. PMID 15181029.
  33. ↑ Seidell 2005 p.9
  34. ↑ 34,0 34,1 Bray GA (2004). »Medical consequences of obesity«. J. Clin. Endocrinol. Metab. Zv. 89, št. 6. str. 2583–9. doi:10.1210/jc.2004-0535. PMID 15181027.
  35. ↑ Shoelson SE; Herrero L; Naaz A (Maj 2007). »Obesity, inflammation, and insulin resistance«. Gastroenterology. Zv. 132, št. 6. str. 2169–80. doi:10.1053/j.gastro.2007.03.059. PMID 17498510.
  36. ↑ Shoelson SE; Lee J; Goldfine AB (Julij 2006). »Inflammation and insulin resistance«. J. Clin. Invest. Zv. 116, št. 7. str. 1793–801. doi:10.1172/JCI29069. PMC 1483173. PMID 16823477.
  37. ↑ Dentali F; Squizzato A; Ageno W (Julij 2009). »The metabolic syndrome as a risk factor for venous and arterial thrombosis«. Semin. Thromb. Hemost. Zv. 35, št. 5. str. 451–7. doi:10.1055/s-0029-1234140. PMID 19739035.
  38. ↑ Yusuf S; Hawken S; Ounpuu S; Dans T; in sod. (2004). »Effect of potentially modifiable risk factors associated with myocardial infarction in 52 countries (the INTERHEART study): Case-control study«. Lancet. Zv. 364, št. 9438. str. 937–52. doi:10.1016/S0140-6736(04)17018-9. PMID 15364185.
  39. ↑ Darvall KA; Sam RC; Silverman SH; Bradbury AW; Adam DJ (Februar 2007). »Obesity and thrombosis«. Eur J Vasc Endovasc Surg. Zv. 33, št. 2. str. 223–33. doi:10.1016/j.ejvs.2006.10.006. PMID 17185009.
  40. ↑ 40,0 40,1 40,2 40,3 40,4 Yosipovitch G; DeVore A; Dawn A (Junij 2007). »Obesity and the skin: skin physiology and skin manifestations of obesity«. J. Am. Acad. Dermatol. Zv. 56, št. 6. str. 901–16, quiz 917–20. doi:10.1016/j.jaad.2006.12.004. PMID 17504714.
  41. ↑ Hahler B (Junij 2006). »An overview of dermatological conditions commonly associated with the obese patient«. Ostomy Wound Manage. Zv. 52, št. 6. str. 34–6, 38, 40 passim. PMID 16799182.
  42. ↑ 42,0 42,1 42,2 Arendas K; Qiu Q; Gruslin A (Junij 2008). »Obesity in pregnancy: pre-conceptional to postpartum consequences«. J Obstet Gynaecol Can. Zv. 30, št. 6. str. 477–88. PMID 18611299.
  43. ↑ Anand G; Katz PO (2008). »Gastroesophageal reflux disease and obesity«. Rev Gastroenterol Disord. Zv. 8, št. 4. str. 233–9. PMID 19107097. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. septembra 2016. Pridobljeno 30. oktobra 2013.
  44. ↑ Harney D; Patijn J (2007). »Meralgia paresthetica: diagnosis and management strategies«. Pain Med. Zv. 8, št. 8. str. 669–77. doi:10.1111/j.1526-4637.2006.00227.x. PMID 18028045.
  45. ↑ Bigal ME; Lipton RB (Januar 2008). »Obesity and chronic daily headache«. Curr Pain Headache Rep. Zv. 12, št. 1. str. 56–61. doi:10.1007/s11916-008-0011-8. PMID 18417025.
  46. ↑ Sharifi-Mollayousefi A; Yazdchi-Marandi M; Ayramlou H; in sod. (Februar 2008). »Assessment of body mass index and hand anthropometric measurements as independent risk factors for carpal tunnel syndrome«. Folia Morphol. (Warsz). Zv. 67, št. 1. str. 36–42. PMID 18335412.
  47. ↑ Beydoun MA; Beydoun HA; Wang Y (Maj 2008). »Obesity and central obesity as risk factors for incident dementia and its subtypes: A systematic review and meta-analysis«. Obes Rev. Zv. 9, št. 3. str. 204–18. doi:10.1111/j.1467-789X.2008.00473.x. PMID 18331422.
  48. ↑ Wall M (Marec 2008). »Idiopathic intracranial hypertension (pseudotumor cerebri)«. Curr Neurol Neurosci Rep. Zv. 8, št. 2. str. 87–93. doi:10.1007/s11910-008-0015-0. PMID 18460275.
  49. ↑ Munger, KL; Chitnis, T; Ascherio, A. (2009). »Body size and risk of MS in two cohorts of US women«. Neurology. Zv. 73, št. 19. str. 1543–50. doi:10.1212/WNL.0b013e3181c0d6e0. PMC 2777074. PMID 19901245.
  50. ↑ Calle EE; Rodriguez C; Walker-Thurmond K; Thun MJ (april 2003). »Overweight, obesity, and mortality from cancer in a prospectively studied cohort of U.S. adults«. N. Engl. J. Med. Zv. 348, št. 17. str. 1625–38. doi:10.1056/NEJMoa021423. PMID 12711737.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  51. ↑ Choi HK; Atkinson K; Karlson EW; Curhan G (april 2005). »Obesity, weight change, hypertension, diuretic use, and risk of gout in men: the health professionals follow-up study«. Arch. Intern. Med. Zv. 165, št. 7. str. 742–8. doi:10.1001/archinte.165.7.742. PMID 15824292.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  52. ↑ Tukker A; Visscher T; Picavet H (april 2008). »Overweight and health problems of the lower extremities: osteoarthritis, pain and disability«. Public Health Nutr. Zv. 12, št. 3. str. 1–10. doi:10.1017/S1368980008002103. PMID 18426630.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  53. ↑ Molenaar EA; Numans ME; van Ameijden EJ; Grobbee DE (november 2008). »[Considerable comorbidity in overweight adults: results from the Utrecht Health Project]«. Ned Tijdschr Geneeskd (v nizozemščini). Zv. 152, št. 45. str. 2457–63. PMID 19051798.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  54. ↑ Esposito K; Giugliano F; Di Palo C; in sod. (2004). »Effect of lifestyle changes on erectile dysfunction in obese men: A randomized controlled trial«. JAMA. Zv. 291, št. 24. str. 2978–84. doi:10.1001/jama.291.24.2978. PMID 15213209.
  55. ↑ Hunskaar S (2008). »A systematic review of overweight and obesity as risk factors and targets for clinical intervention for urinary incontinence in women«. Neurourol. Urodyn. Zv. 27, št. 8. str. 749–57. doi:10.1002/nau.20635. PMID 18951445.
  56. ↑ Ejerblad E; Fored CM; Lindblad P; Fryzek J; McLaughlin JK; Nyrén O (2006). »Obesity and risk for chronic renal failure«. J. Am. Soc. Nephrol. Zv. 17, št. 6. str. 1695–702. doi:10.1681/ASN.2005060638. PMID 16641153.
  57. ↑ Makhsida N; Shah J; Yan G; Fisch H; Shabsigh R (september 2005). »Hypogonadism and metabolic syndrome: Implications for testosterone therapy«. J. Urol. Zv. 174, št. 3. str. 827–34. doi:10.1097/01.ju.0000169490.78443.59. PMID 16093964.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  58. ↑ Pestana IA; Greenfield JM; Walsh M; Donatucci CF; Erdmann D (Oktober 2009). »Management of "buried" penis in adulthood: an overview«. Plast. Reconstr. Surg. Zv. 124, št. 4. str. 1186–95. doi:10.1097/PRS.0b013e3181b5a37f. PMID 19935302.
  59. ↑ 59,0 59,1 Schmidt DS; Salahudeen AK (2007). »Obesity-survival paradox-still a controversy?«. Semin Dial. Zv. 20, št. 6. str. 486–92. doi:10.1111/j.1525-139X.2007.00349.x. PMID 17991192.
  60. ↑ 60,0 60,1 U.S. Preventive Services Task Force (Junij 2003). »Behavioral counseling in primary care to promote a healthy diet: recommendations and rationale«. Am Fam Physician. Zv. 67, št. 12. str. 2573–6. PMID 12825847.
  61. ↑ Habbu A; Lakkis NM; Dokainish H (Oktober 2006). »The obesity paradox: Fact or fiction?«. Am. J. Cardiol. Zv. 98, št. 7. str. 944–8. doi:10.1016/j.amjcard.2006.04.039. PMID 16996880.
  62. ↑ Romero-Corral A; Montori VM; Somers VK; in sod. (2006). »Association of bodyweight with total mortality and with cardiovascular events in coronary artery disease: A systematic review of cohort studies«. Lancet. Zv. 368, št. 9536. str. 666–78. doi:10.1016/S0140-6736(06)69251-9. PMID 16920472.
  63. ↑ Oreopoulos A; Padwal R; Kalantar-Zadeh K; Fonarow GC; Norris CM; McAlister FA (Julij 2008). »Body mass index and mortality in heart failure: A meta-analysis«. Am. Heart J. Zv. 156, št. 1. str. 13–22. doi:10.1016/j.ahj.2008.02.014. PMID 18585492.
  64. ↑ Oreopoulos A; Padwal R; Norris CM; Mullen JC; Pretorius V; Kalantar-Zadeh K (Februar 2008). »Effect of obesity on short- and long-term mortality postcoronary revascularization: A meta-analysis«. Obesity (Silver Spring). Zv. 16, št. 2. str. 442–50. doi:10.1038/oby.2007.36. PMID 18239657.
  65. ↑ Diercks DB; Roe MT; Mulgund J; in sod. (Julij 2006). »The obesity paradox in non-ST-segment elevation acute coronary syndromes: Results from the Can Rapid risk stratification of Unstable angina patients Suppress ADverse outcomes with Early implementation of the American College of Cardiology/American Heart Association Guidelines Quality Improvement Initiative«. Am Heart J. Zv. 152, št. 1. str. 140–8. doi:10.1016/j.ahj.2005.09.024. PMID 16824844.
  66. ↑ 66,0 66,1 66,2 66,3 Lau DC; Douketis JD; Morrison KM; Hramiak IM; Sharma AM; Ur E (april 2007). »2006 Canadian clinical practice guidelines on the management and prevention of obesity in adults and children summary«. CMAJ. Zv. 176, št. 8. str. S1–13. doi:10.1503/cmaj.061409. PMC 1839777. PMID 17420481.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  67. ↑ Bleich S; Cutler D; Murray C; Adams A (2008). »Why is the developed world obese?«. Annu Rev Public Health. Zv. 29. str. 273–95. doi:10.1146/annurev.publhealth.29.020907.090954. PMID 18173389.
  68. ↑ Drewnowski A; Specter SE (Januar 2004). »Poverty and obesity: the role of energy density and energy costs«. Am. J. Clin. Nutr. Zv. 79, št. 1. str. 6–16. PMID 14684391.
  69. ↑ Nestle M; Jacobson MF (2000). »Halting the obesity epidemic: a public health policy approach«. Public Health Rep. Zv. 115, št. 1. str. 12–24. doi:10.1093/phr/115.1.12. PMC 1308552. PMID 10968581.
  70. ↑ James WP (Marec 2008). »The fundamental drivers of the obesity epidemic«. Obes Rev. Zv. 9, št. Suppl 1. str. 6–13. doi:10.1111/j.1467-789X.2007.00432.x. PMID 18307693.
  71. ↑ Keith S.W.; Redden DT; Katzmarzyk PT; in sod. (2006). »Putative contributors to the secular increase in obesity: Exploring the roads less traveled«. Int J Obes (Lond). Zv. 30, št. 11. str. 1585–94. doi:10.1038/sj.ijo.0803326. PMID 16801930.
  72. ↑ 72,0 72,1 72,2 72,3 72,4 72,5 »EarthTrends: Nutrition: Calorie supply per capita«. World Resources Institute. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. junija 2011. Pridobljeno 18. oktobra 2009.
  73. ↑ »USDA: frsept99b«. United States Department of Agriculture. Pridobljeno 10. januarja 2009.
  74. ↑ »Diet composition and obesity among Canadian adults«. Statistics Canada.
  75. ↑ National Control for Health Statistics. »Nutrition For Everyone«. Centers for Disease Control and Prevention. Pridobljeno 9. julija 2008.
  76. ↑ Marantz PR; Bird ED; Alderman MH (Marec 2008). »A call for higher standards of evidence for dietary guidelines«. Am J Prev Med. Zv. 34, št. 3. str. 234–40. doi:10.1016/j.amepre.2007.11.017. PMID 18312812.
  77. ↑ Flegal KM; Carroll MD; Ogden CL; Johnson CL (Oktober 2002). »Prevalence and trends in obesity among US adults, 1999–2000«. JAMA. Zv. 288, št. 14. str. 1723–1727. doi:10.1001/jama.288.14.1723. PMID 12365955.
  78. ↑ Wright JD; Kennedy-Stephenson J; Wang CY; McDowell MA; Johnson CL (Februar 2004). »Trends in intake of energy and macronutrients—United States, 1971–2000«. MMWR Morb Mortal Wkly Rep. Zv. 53, št. 4. str. 80–2. PMID 14762332.
  79. ↑ 79,0 79,1 79,2 79,3 79,4 79,5 Caballero B (2007). »The global epidemic of obesity: An overview«. Epidemiol Rev. Zv. 29. str. 1–5. doi:10.1093/epirev/mxm012. PMID 17569676.
  80. ↑ Mozaffarian, D; Hao, T; Rimm, EB; Willett, WC; Hu, FB (23. junij 2011). »Changes in Diet and Lifestyle and Long-Term Weight Gain in Women and Men«. The New England Journal of Medicine. Zv. 364, št. 25. str. 2392–404. doi:10.1056/NEJMoa1014296. PMC 3151731. PMID 21696306.
  81. ↑ Malik VS; Schulze MB; Hu FB (Avgust 2006). »Intake of sugar-sweetened beverages and weight gain: a systematic review«. Am. J. Clin. Nutr. Zv. 84, št. 2. str. 274–88. PMC 3210834. PMID 16895873.
  82. ↑ Olsen NJ; Heitmann BL (Januar 2009). »Intake of calorically sweetened beverages and obesity«. Obes Rev. Zv. 10, št. 1. str. 68–75. doi:10.1111/j.1467-789X.2008.00523.x. PMID 18764885.
  83. ↑ Rosenheck R (november 2008). »Fast food consumption and increased caloric intake: a systematic review of a trajectory towards weight gain and obesity risk«. Obes Rev. Zv. 9, št. 6. str. 535–47. doi:10.1111/j.1467-789X.2008.00477.x. PMID 18346099.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  84. ↑ Lin BH; Guthrie J; Frazao E (1999). »Nutrient contribution of food away from home«. V Frazao E (ur.). Agriculture Information Bulletin No. 750: America's Eating Habits: Changes and Consequences. Washington, DC: US Department of Agriculture, Economic Research Service. str. 213–239. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. junija 2002. Pridobljeno 30. oktobra 2013.
  85. ↑ Pollan, Michael (22. april 2007). »You Are What You Grow«. New York Times. Pridobljeno 30. julija 2007.
  86. ↑ Kopelman and Caterson 2005:324.
  87. ↑ Metabolism alone doesn't explain how thin people stay thin. John Schieszer. The Medical Post.
  88. ↑ Seidell 2005 p.10
  89. ↑ 89,0 89,1 »WHO: Obesity and overweight«. Svetovna zdravstvena organizacija. Arhivirano iz spletišča dne 18. decembra 2008. Pridobljeno 10. januarja 2009.
  90. ↑ 90,0 90,1 90,2 »WHO | Physical Inactivity: A Global Public Health Problem«. Svetovna zdravstvena organizacija. Pridobljeno 22. februarja 2009.
  91. ↑ 91,0 91,1 Ness-Abramof R; Apovian CM (Februar 2006). »Diet modification for treatment and prevention of obesity«. Endocrine. Zv. 29, št. 1. str. 5–9. doi:10.1385/ENDO:29:1:135. PMID 16622287.
  92. ↑ Salmon J; Timperio A (2007). »Prevalence, trends and environmental influences on child and youth physical activity«. Med Sport Sci. Medicine and Sport Science. Zv. 50. str. 183–99. doi:10.1159/000101391. ISBN 978-3-318-01396-2. PMID 17387258.
  93. ↑ Borodulin K; Laatikainen T; Juolevi A; Jousilahti P (Junij 2008). »Thirty-year trends of physical activity in relation to age, calendar time and birth cohort in Finnish adults«. Eur J Public Health. Zv. 18, št. 3. str. 339–44. doi:10.1093/eurpub/ckm092. PMID 17875578.
  94. ↑ Brownson RC; Boehmer TK; Luke DA (2005). »Declining rates of physical activity in the United States: what are the contributors?«. Annu Rev Public Health. Zv. 26. str. 421–43. doi:10.1146/annurev.publhealth.26.021304.144437. PMID 15760296.
  95. ↑ Gortmaker SL; Must A; Sobol AM; Peterson K; Colditz GA; Dietz WH (april 1996). »Television viewing as a cause of increasing obesity among children in the United States, 1986–1990«. Arch Pediatr Adolesc Med. Zv. 150, št. 4. str. 356–62. doi:10.1001/archpedi.1996.02170290022003. PMID 8634729.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  96. ↑ Vioque J; Torres A; Quiles J (december 2000). »Time spent watching television, sleep duration and obesity in adults living in Valencia, Spain«. Int. J. Obes. Relat. Metab. Disord. Zv. 24, št. 12. str. 1683–8. doi:10.1038/sj.ijo.0801434. PMID 11126224.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  97. ↑ Tucker LA; Bagwell M (Julij 1991). »Television viewing and obesity in adult females« (PDF). Am J Public Health. Zv. 81, št. 7. str. 908–11. doi:10.2105/AJPH.81.7.908. PMC 1405200. PMID 2053671.
  98. ↑ »Media + Child and Adolescent Health: A Systematic Review« (PDF). Ezekiel J. Emanuel. Common Sense Media. 2008. Pridobljeno 6. aprila 2009.
  99. ↑ Jones, Mary. »Case Study: Cataplexy and SOREMPs Without Excessive Daytime Sleepiness in Prader Willi Syndrome. Is This the Beginning of Narcolepsy in a Five Year Old?«. European Society of Sleep Technologists. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. junija 2017. Pridobljeno 6. aprila 2009.
  100. ↑ Poirier, P.; Giles TD; Bray GA; in sod. (Maj 2006). »Obesity and cardiovascular disease: pathophysiology, evaluation, and effect of weight loss«. Arterioscler. Thromb. Vasc. Biol. Zv. 26, št. 5. str. 968–76. doi:10.1161/01.ATV.0000216787.85457.f3. PMID 16627822.
  101. ↑ Loos RJ; Bouchard C (Maj 2008). »FTO: the first gene contributing to common forms of human obesity«. Obes Rev. Zv. 9, št. 3. str. 246–50. doi:10.1111/j.1467-789X.2008.00481.x. PMID 18373508.
  102. ↑ Yang, W.; Kelly, T.; He, J. (2007). »Genetic epidemiology of obesity«. Epidemiol Rev. Zv. 29. str. 49–61. doi:10.1093/epirev/mxm004. PMID 17566051.
  103. ↑ Walley AJ; Asher JE; Froguel P (Junij 2009). »The genetic contribution to non-syndromic human obesity«. Nat. Rev. Genet. Zv. 10, št. 7. str. 431–42. doi:10.1038/nrg2594. PMID 19506576.
  104. ↑ Farooqi S.; O'Rahilly S. (december 2006). »Genetics of obesity in humans«. Endocr. Rev. Zv. 27, št. 7. str. 710–18. doi:10.1210/er.2006-0040. PMID 17122358. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. julija 2010. Pridobljeno 30. oktobra 2013.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  105. ↑ Kolata, Gina (2007). Rethinking thin: The new science of weight loss – and the myths and realities of dieting. Picador. str. 122. ISBN 0-312-42785-9.
  106. ↑ Chakravarthy MV; Booth FW (2004). »Eating, exercise, and "thrifty" genotypes: Connecting the dots toward an evolutionary understanding of modern chronic diseases«. J. Appl. Physiol. Zv. 96, št. 1. str. 3–10. doi:10.1152/japplphysiol.00757.2003. PMID 14660491.
  107. ↑ DOI: 10.1038/ijo.2009.175
    This citation will be automatically completed in the next few minutes. You can jump the queue or ročna razširitev
  108. ↑ DOI: 10.1002/ajhb.21100
    This citation will be automatically completed in the next few minutes. You can jump the queue or ročna razširitev
  109. ↑ Rosén T; Bosaeus I; Tölli J; Lindstedt G; Bengtsson BA (1993). »Increased body fat mass and decreased extracellular fluid volume in adults with growth hormone deficiency«. Clin. Endocrinol. (Oxf). Zv. 38, št. 1. str. 63–71. doi:10.1111/j.1365-2265.1993.tb00974.x. PMID 8435887.
  110. ↑ Zametkin AJ; Zoon CK; Klein HW; Munson S (Februar 2004). »Psychiatric aspects of child and adolescent obesity: a review of the past 10 years«. J Am Acad Child Adolesc Psychiatry. Zv. 43, št. 2. str. 134–50. doi:10.1097/00004583-200402000-00008. PMID 14726719.
  111. ↑ Chiles C; van Wattum PJ (2010). »Psychiatric aspects of the obesity crisis«. Psychiatr Times. Zv. 27, št. 4. str. 47–51.
  112. ↑ Yach D; Stuckler D; Brownell KD (Januar 2006). »Epidemiologic and economic consequences of the global epidemics of obesity and diabetes«. Nat. Med. Zv. 12, št. 1. str. 62–6. doi:10.1038/nm0106-62. PMID 16397571.
  113. ↑ Sobal J; Stunkard AJ (Marec 1989). »Socioeconomic status and obesity: A review of the literature«. Psychol Bull. Zv. 105, št. 2. str. 260–75. doi:10.1037/0033-2909.105.2.260. PMID 2648443.
  114. ↑ 114,0 114,1 McLaren L (2007). »Socioeconomic status and obesity«. Epidemiol Rev. Zv. 29. str. 29–48. doi:10.1093/epirev/mxm001. PMID 17478442.
  115. ↑ 115,0 115,1 Wilkinson, Richard; Pickett, Kate (2009). The Spirit Level: Why More Equal Societies Almost Always Do Better. London: Allen Lane. str. 91–101. ISBN 978-1-84614-039-6.
  116. ↑ Christakis, N.A.; Fowler, James H. (2007). »The Spread of Obesity in a Large Social Network over 32 Years«. New England Journal of Medicine. Zv. 357, št. 4. str. 370–379. doi:10.1056/NEJMsa066082. PMID 17652652.
  117. ↑ Bjornstop P. (2001). »Do stress reactions cause abdominal obesity and comorbidities?«. Obesity Reviews. Zv. 2, št. 2. str. 73–86. doi:10.1046/j.1467-789x.2001.00027.x. PMID 12119665.
  118. ↑ Goodman, E.; Adler, N.E.; Daniels, S.R.; Morrison, J.A.; Slap, G.B.; Dolan, L.M. (2003). »Impact of objective and subjective social status on obesity in a biracial cohort of adolescents«. Obesity Reviews. Zv. 11, št. 8. str. 1018–26. doi:10.1038/oby.2003.140. PMID 12917508.
  119. ↑ Flegal KM; Troiano RP; Pamuk ER; Kuczmarski RJ; Campbell SM (november 1995). »The influence of smoking cessation on the prevalence of overweight in the United States«. N. Engl. J. Med. Zv. 333, št. 18. str. 1165–70. doi:10.1056/NEJM199511023331801. PMID 7565970.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  120. ↑ Chiolero A; Faeh D; Paccaud F; Cornuz J (1. april 2008). »Consequences of smoking for body weight, body fat distribution, and insulin resistance«. Am. J. Clin. Nutr. Zv. 87, št. 4. str. 801–9. PMID 18400700.
  121. ↑ Weng HH; Bastian LA; Taylor DH; Moser BK; Ostbye T (2004). »Number of children associated with obesity in middle-aged women and men: results from the health and retirement study«. J Women's Health (Larchmt). Zv. 13, št. 1. str. 85–91. doi:10.1089/154099904322836492. PMID 15006281.
  122. ↑ Bellows-Riecken KH; Rhodes RE (Februar 2008). »A birth of inactivity? A review of physical activity and parenthood«. Prev Med. Zv. 46, št. 2. str. 99–110. doi:10.1016/j.ypmed.2007.08.003. PMID 17919713.
  123. ↑ »Obesity and Overweight« (PDF). World Health Organization. Pridobljeno 22. februarja 2009.
  124. ↑ 124,0 124,1 Caballero B (Marec 2001). »Introduction. Symposium: Obesity in developing countries: biological and ecological factors«. J. Nutr. Zv. 131, št. 3. str. 866S–870S. PMID 11238776.
  125. ↑ »A review of the association between obesity and cognitive function across the lifespan: implications for novel approaches to prevention and treatment«. Obesity Reviews. Zv. 12, št. 9. september 2011. str. 740–755.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  126. ↑ DiBaise, J.K.; Zhang, H.; Crowell, M.D.; Krajmalnik-Brown, R.; Decker, G.A.; Rittmann, B.E. (april 2008). »Gut microbiota and its possible relationship with obesity«. Mayo Clinic Proceedings. Zv. 83, št. 4. str. 460–9. doi:10.4065/83.4.460. PMID 18380992.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  127. ↑ Falagas ME; Kompoti M (Julij 2006). »Obesity and infection«. Lancet Infect Dis. Zv. 6, št. 7. str. 438–46. doi:10.1016/S1473-3099(06)70523-0. PMID 16790384.
  128. ↑ 128,0 128,1 128,2 128,3 128,4 Flier J.S. (2004). »Obesity wars: Molecular progress confronts an expanding epidemic«. Cell. Zv. 116, št. 2. str. 337–50. doi:10.1016/S0092-8674(03)01081-X. PMID 14744442.
  129. ↑ Hamann A; Matthaei S (1996). »Regulation of energy balance by leptin«. Exp. Clin. Endocrinol. Diabetes. Zv. 104, št. 4. str. 293–300. doi:10.1055/s-0029-1211457. PMID 8886745.
  130. ↑ Boulpaep, Emile L.; Boron, Walter F. (2003). Medical physiologya: A cellular and molecular approach. Philadelphia: Saunders. str. 1227. ISBN 0-7216-3256-4.
  131. ↑ Loscalzo, Joseph; Fauci, Anthony S.; Braunwald, Eugene; Dennis L., Kasper; Hauser, Stephen L.; Longo, Dan L. (2008). Harrison's principles of internal medicine. McGraw-Hill Medical. ISBN 0-07-146633-9.
  132. ↑ Satcher D. (2001). The Surgeon General's Call to Action to Prevent and Decrease Overweight and Obesity. U.S. Dept. of Health and Human Services, Public Health Service, Office of Surgeon General. ISBN 978-0-16-051005-2.
  133. ↑ Moyer, VA; U.S. Preventive Services Task, Force (4. september 2012). »Screening for and management of obesity in adults: U.S. Preventive Services Task Force recommendation statement«. Annals of internal medicine. Zv. 157, št. 5. str. 373–8. doi:10.7326/0003-4819-157-5-201209040-00475. PMID 22733087.
  134. ↑ Barnes, Brook (18. julij 2007). »Limiting Ads of Junk Food to Children«. New York Times. Pridobljeno 24. julija 2008.
  135. ↑ »Fewer Sugary Drinks Key to Weight Loss - healthfinder.gov«. U.S. Department of Health and Human Services. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. novembra 2012. Pridobljeno 18. oktobra 2009.
  136. ↑ Brennan Ramirez LK; Hoehner CM; Brownson RC; in sod. (december 2006). »Indicators of activity-friendly communities: An evidence-based consensus process«. Am J Prev Med. Zv. 31, št. 6. str. 530–32. doi:10.1016/j.amepre.2006.07.026. PMID 17169714.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  137. ↑ National Heart, Lung, and Blood Institute (1998). Clinical Guidelines on the Identification, Evaluation, and Treatment of Overweight and Obesity in Adults (PDF). International Medical Publishing, Inc. ISBN 1-58808-002-1.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  138. ↑ Lau DC; Douketis JD; Morrison KM; Hramiak IM; Sharma AM; Ur E (april 2007). »2006 Canadian clinical practice guidelines on the management and prevention of obesity in adults and children summary«. CMAJ. Zv. 176, št. 8. str. S1–13. doi:10.1503/cmaj.061409. PMC 1839777. PMID 17420481.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  139. ↑ Storing up problems; the medical case for a slimmer nation. London: Royal College of Physicians. 11. februar 2004. ISBN 1-86016-200-2.
  140. ↑ Great Britain Parliament House of Commons Health Committee (Maj 2004). Obesity – Volume 1 – HCP 23-I, Third Report of session 2003–04. Report, together with formal minutes. London: TSO (The Stationery Office). ISBN 978-0-215-01737-6. Pridobljeno 17. decembra 2007.
  141. ↑ »Obesity: guidance on the prevention, identification, assessment and management of overweight and obesity in adults and children« (PDF). National Institute for Health and Clinical Excellence (NICE). National Health Services (NHS). 2006. Pridobljeno 8. aprila 2009.
  142. ↑ Wanless, Sir Derek; Appleby, John; Harrison, Anthony; Patel, Darshan (2007). Our Future Health Secured? A review of NHS funding and performance. London: The King's Fund. ISBN 1-85717-562-X.
  143. ↑ »Evropi grozi epidemija debelosti. Preverite, v katerih državah bo največ predebelih«. 24ur.com. 6. maj 2015. Pridobljeno 6. maja 2015.
  144. ↑ Sacks G; Swinburn B; Lawrence M (Januar 2009). »Obesity Policy Action framework and analysis grids for a comprehensive policy approach to reducing obesity«. Obes Rev. Zv. 10, št. 1. str. 76–86. doi:10.1111/j.1467-789X.2008.00524.x. PMID 18761640.
  145. ↑ Ministrstvo za zdravje. (2007). Debelost – javnozdravstveni problem prihodnosti?
  146. ↑ Strychar I (Januar 2006). »Diet in the management of weight loss«. CMAJ. Zv. 174, št. 1. str. 56–63. doi:10.1503/cmaj.045037. PMC 1319349. PMID 16389240.
  147. ↑ Shick SM; Wing RR; Klem ML; McGuire MT; Hill JO; Seagle H (april 1998). »Persons successful at long-term weight loss and maintenance continue to consume a low-energy, low-fat diet«. J Am Diet Assoc. Zv. 98, št. 4. str. 408–13. doi:10.1016/S0002-8223(98)00093-5. PMID 9550162.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  148. ↑ Tate DF; Jeffery RW; Sherwood NE; Wing RR (1. april 2007). »Long-term weight losses associated with prescription of higher physical activity goals. Are higher levels of physical activity protective against weight regain?«. Am. J. Clin. Nutr. Zv. 85, št. 4. str. 954–9. PMID 17413092.
  149. ↑ Wing, Rena R; Phelan, Suzanne (1. julij 2005). »Science-Based Solutions to Obesity: What are the Roles of Academia, Government, Industry, and Health Care? Proceedings of a symposium, Boston, Massachusetts, USA, 10–11 marec 2004 and Anaheim, California, USA, 2 oktober 2004«. Am. J. Clin. Nutr. Zv. 82, št. 1 Suppl. str. 207S–273S. PMID 16002825.
  150. ↑ Thangaratinam, S; Rogozinska, E; Jolly, K; Glinkowski, S; Roseboom, T; Tomlinson, JW; Kunz, R; Mol, BW; Coomarasamy, A; Khan, KS (16. maj 2012). »Effects of interventions in pregnancy on maternal weight and obstetric outcomes: meta-analysis of randomised evidence«. BMJ (Clinical research ed.). Zv. 344. str. e2088. doi:10.1136/bmj.e2088. PMC 3355191. PMID 22596383.
  151. ↑ 151,0 151,1 Rucker D; Padwal R; Li SK; Curioni C; Lau DC (2007). »Long term pharmacotherapy for obesity and overweight: updated meta-analysis«. BMJ. Zv. 335, št. 7631. str. 1194–99. doi:10.1136/bmj.39385.413113.25. PMC 2128668. PMID 18006966.
  152. ↑ Wood, Shelley. »Diet Drug Orlistat Linked to Kidney, Pancreas Injuries«. Medscape. Medscape News. Pridobljeno 26. aprila 2011.
  153. ↑ 153,0 153,1 153,2 Wolfe, SM (21. avgust 2013). »When EMA and FDA decisions conflict: differences in patients or in regulation?«. BMJ (Clinical research ed.). Zv. 347. str. f5140. PMID 23970394.
  154. ↑ Bays, HE (Marec 2011). »Lorcaserin: drug profile and illustrative model of the regulatory challenges of weight-loss drug development«. Expert review of cardiovascular therapy. Zv. 9, št. 3. str. 265–77. doi:10.1586/erc.10.22. PMID 21438803.
  155. ↑ Bays HE; Gadde KM (december 2011). »Phentermine/topiramate for weight reduction and treatment of adverse metabolic consequences in obesity«. Drugs Today. Zv. 47, št. 12. str. 903–14. doi:10.1358/dot.2011.47.12.1718738. PMID 22348915.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  156. ↑ Colquitt, JL; Picot, J; Loveman, E; Clegg, AJ (15. april 2009). »Surgery for obesity«. Cochrane database of systematic reviews (Online). Št. 2. str. CD003641. doi:10.1002/14651858.CD003641.pub3. PMID 19370590.
  157. ↑ Sjöström L; Narbro K; Sjöström CD; in sod. (Avgust 2007). »Effects of bariatric surgery on mortality in Swedish obese subjects«. N. Engl. J. Med. Zv. 357, št. 8. str. 741–52. doi:10.1056/NEJMoa066254. PMID 17715408.
  158. ↑ »Global Prevalence of Adult Obesity« (PDF). International Obesity Taskforce. Pridobljeno 29. januarja 2008.
  159. ↑ 159,0 159,1 Haslam D (Marec 2007). »Obesity: a medical history«. Obes Rev. Zv. 8 Suppl 1. str. 31–6. doi:10.1111/j.1467-789X.2007.00314.x. PMID 17316298.
  160. ↑ 160,0 160,1 »Obesity and overweight«. World Health Organization. Pridobljeno 8. aprila 2009.
  161. ↑ Seidell 2005 p.5
  162. ↑ Howard, Natasha J.; Taylor, A; Gill, T; Chittleborough, C (Marec 2008). »Severe obesity: Investigating the socio-demographics within the extremes of body mass index«. Obesity Research &Clinical Practice. Zv. 2, št. 1. str. 51–59. doi:10.1016/j.orcp.2008.01.001.
  163. ↑ Tjepkema M (6. julij 2005). »Measured Obesity–Adult obesity in Canada: Measured height and weight«. Nutrition: Findings from the Canadian Community Health Survey. Ottawa, Ontario: Statistics Canada.
  164. ↑ Fras Z. (2006). "Čezmerna telesna teža in debelost v odrasli dobi". V: Pfeifer, M. in Rotovnik Kozjek, N. (ur.) 2. strokovno srečanje Slovenskega združenja za klinično prehrano: Debelost. Ljubljana: Združenje za klinično prehrano, str. 15-20.
  165. ↑ »Online Etymology Dictionary: Obesity«. Douglas Harper. Pridobljeno 31. decembra 2008.
  166. ↑ »Obesity, n«. Oxford English Dictionary 2008. Pridobljeno 21. marca 2009.
  167. ↑ 167,0 167,1 Bloomgarden, Zachary (2003). »Prevention of Obesity and Diabetes«. Diabetes Care. Zv. 26, št. 11. str. 3172–3178. doi:10.2337/diacare.26.11.3172. PMID 14578257.
  168. ↑ 168,0 168,1 »History of Medicine: Sushruta – the Clinician – Teacher par Excellence« (PDF). Dwivedi, Girish & Dwivedi, Shridhar. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 10. oktobra 2008. Pridobljeno 19. septembra 2008.
  169. ↑ Mazzone, Theodore; Fantuzzi, Giamila (2006). Adipose Tissue And Adipokines in Health And Disease (Nutrition and Health). Totowa, NJ: Humana Press. str. 222. ISBN 1-58829-721-7.
  170. ↑ Keller p. 49
  171. ↑ Breslow L (september 1952). »Public Health Aspects of Weight Control«. Am J Public Health Nations Health. Zv. 42, št. 9. str. 1116–20. doi:10.2105/AJPH.42.9.1116. PMC 1526346. PMID 12976585.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  172. ↑ 172,0 172,1 Puhl R; Brownell KD (december 2001). »Bias, discrimination, and obesity«. Obes. Res. Zv. 9, št. 12. str. 788–805. doi:10.1038/oby.2001.108. PMID 11743063.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  173. ↑ Rubinstein S; Caballero B (2000). »Is Miss America an undernourished role model?«. JAMA. Zv. 283, št. 12. str. 1569. doi:10.1001/jama.283.12.1569. PMID 10735392.
  174. ↑ 174,0 174,1 Johnson, F.; Cooke, L.; Croker, H.; Wardle, J. (2008). »Changing perceptions of weight in Great Britain: comparison of two population surveys«. BMJ. Zv. 337. str. a494. doi:10.1136/bmj.a494. PMC 2500200. PMID 18617488.
  175. ↑ Fumento, Michael (1997). The Fat of the Land: Our Health Crisis and How Overweight Americans Can Help Themselves. Penguin (Non-Classics). str. 126. ISBN 0-14-026144-3.
  176. ↑ 176,0 176,1 Puhl s sod. (2005), str. 29
  177. ↑ Johansson E; Bockerman P; Kiiskinen U; Heliovaara M (2009). »Obesity and labour market success in Finland: The difference between having a high BMI and being fat«. Economics and Human Biology. Zv. 7, št. 1. str. 36–45. doi:10.1016/j.ehb.2009.01.008. PMID 19249259.
  178. ↑ Cawley, J.; Cawley, John; Meyerhoefer, Chad (Januar 2012). »The medical care costs of obesity: An instrumental variables approach«. Journal of Health Economics. Zv. 31, št. 1. str. 219–230. doi:10.1016/j.jhealeco.2011.10.003. PMID 22094013.
  179. ↑ Finkelstein, E.A.; Fiebelkorn, I.A.; Wang, G. (1. januar 2003). »National medical spending attributable to overweight and obesity: How much, and who's paying«. Health Affairs. Zv. Online, št. maj.
  180. ↑ »Obesity and overweight: Economic consequences«. Centers for Disease Control and Prevention. 22. maj 2007. Pridobljeno 5. septembra 2007.
  181. ↑ Colagiuri, Stephen; Lee, Crystal M. Y.; Colagiuri, Ruth (2009). »The cost of overweight and obesity in Australia«. The Medical Journal of Australia. Pridobljeno 18. junija 2011.
  182. ↑ Cummings, Laura (5. februar 2003). »The diet business: Banking on failure«. BBC News. Pridobljeno 25. februarja 2009.
  183. ↑ van Baal PH; Polder JJ; de Wit GA; in sod. (Februar 2008). »Lifetime Medical Costs of Obesity: Prevention No Cure for Increasing Health Expenditure«. PLoS Med. Zv. 5, št. 2. str. e29. doi:10.1371/journal.pmed.0050029. PMC 2225430. PMID 18254654. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. januarja 2015. Pridobljeno 30. oktobra 2013.
  184. ↑ Bakewell J. (2007). »Bariatric furniture: Considerations for use«. Int J Ther Rehabil. Zv. 14, št. 7. str. 329–33. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. oktobra 2011. Pridobljeno 30. oktobra 2013.
  185. ↑ Neovius K; Johansson K; Kark M; Neovius M (Januar 2009). »Obesity status and sick leave: a systematic review«. Obes Rev. Zv. 10, št. 1. str. 17–27. doi:10.1111/j.1467-789X.2008.00521.x. PMID 18778315.
  186. ↑ Ostbye T.; Dement J.M.; Krause K.M. (2007). »Obesity and workers' compensation: Results from the Duke Health and Safety Surveillance System«. Arch. Intern. Med. Zv. 167, št. 8. str. 766–73. doi:10.1001/archinte.167.8.766. PMID 17452538.
  187. ↑ Fernandez, Don (25. avgust 2008). »Alabama "Obesity Penalty" Stirs Debate«. WebMD. Pridobljeno 5. aprila 2009.
  188. ↑ Puhl R. s sod. (2005), str. 30
  189. ↑ DiCarlo, Lisa (24. oktober 2002). »Why Airlines Can't Cut The Fat«. Forbes.com. Pridobljeno 23. julija 2008.
  190. ↑ Dannenberg, A.L.; Burton, D.C.; Jackson, R.J. (2004). »Economic and environmental costs of obesity: The impact on airlines«. American journal of preventive medicine. Zv. 27, št. 3. str. 264. doi:10.1016/j.amepre.2004.06.004. PMID 15450642.
  191. ↑ Cox, Lauren (2. julij 2009). »Who Should Pay for Obese Health Care?«. ABC News. Pridobljeno 6. avgusta 2012.
  192. ↑ 192,0 192,1 »109th U.S. Congress (2005–2006) H.R. 554: 109th U.S. Congress (2005–2006) H.R. 554: Personal Responsibility in Food Consumption Act of 2005«. GovTrack.us. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. novembra 2008. Pridobljeno 24. julija 2008.
  193. ↑ 193,0 193,1 Basulto, Dominic (20. junij 2013). »A changing battlefield in the fight against fat«. The Washington Post. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. septembra 2014. Pridobljeno 20. junija 2013.
  194. ↑ »What is NAAFA«. National Association to Advance Fat Acceptance. Pridobljeno 17. februarja 2009.
  195. ↑ »ISAA Mission Statement«. International Size Acceptance Association. Pridobljeno 17. februarja 2009.
  196. ↑ 196,0 196,1 Pulver, Adam (2007). An Imperfect Fit: Obesity, Public Health, and Disability Anti-Discrimination Law. Social Science Electronic Publishing. Pridobljeno 13. januarja 2009.
  197. ↑ Neumark-Sztainer D (Marec 1999). »The weight dilemma: a range of philosophical perspectives«. Int. J. Obes. Relat. Metab. Disord. Zv. 23 Suppl 2. str. S31–7. doi:10.1038/sj.ijo.0800857. PMID 10340803.
  198. ↑ National Association to Advance Fat Acceptance (2008), We come in all sizes, NAAFA, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. decembra 2018, pridobljeno 29. julija 2008
  199. ↑ Gunlock, Julie (9. januar 2013). »Fat Activism: The Big, Fat Non-Problem«. National Review. Pridobljeno 22. decembra 2013.
  200. ↑ »International Size Acceptance Association – ISAA«. International Size Acceptance Association. Pridobljeno 13. januarja 2009.
  201. ↑ 201,0 201,1 Flynn, M.A.; McNeil DA; Maloff B; in sod. (Februar 2006). »Reducing obesity and related chronic disease risk in children and youth: a synthesis of evidence with 'best practice' recommendations«. Obes Rev. Zv. 7 Suppl 1. str. 7–66. doi:10.1111/j.1467-789X.2006.00242.x. PMID 16371076.
  202. ↑ »Slovenija z vedno večjim deležem debelih otrok in mladostnikov«. Dnevnik. 16. oktober 2013. Pridobljeno 22. decembra 2013.
  203. ↑ Dollman, J.; Norton, K.; Norton, L. (december 2005). »Evidence for secular trends in children's physical activity behaviour«. Br J Sports Med. Zv. 39, št. 12. str. 892–897. doi:10.1136/bjsm.2004.016675. PMC 1725088. PMID 16306494.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  204. ↑ Metcalf, B.; Henley, W.; Wilkin, T. (27. september 2012). »Effectiveness of intervention on physical activity of children: systematic review and meta-analysis of controlled trials with objectively measured outcomes (EarlyBird 54)«. BMJ. Zv. 345, št. sep27 1. str. e5888–e5888. doi:10.1136/bmj.e5888.
  205. ↑ 205,0 205,1 Lund, Elizabeth M. (2006). »Prevalence and Risk Factors for Obesity in Adult Dogs from Private US Veterinary Practices« (PDF). Intern J Appl Res Vet Med. Zv. 4, št. 2. str. 177–86.
  206. ↑ McGreevy PD; Thomson PC; Pride C; Fawcett A; Grassi T; Jones B (Maj 2005). »Prevalence of obesity in dogs examined by Australian veterinary practices and the risk factors involved«. Vet. Rec. Zv. 156, št. 22. str. 695–702. PMID 15923551.
  207. ↑ Nijland ML; Stam F; Seidell JC (Junij 2009). »Overweight in dogs, but not in cats, is related to overweight in their owners«. Public Health Nutr. Zv. 13, št. 1. str. 1–5. doi:10.1017/S136898000999022X. PMID 19545467.

Viri

[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Debelost&oldid=6297986«